Poznala sem dobrega fanta, lahko bi rekla odličnega fanta, sama sem ga definirala kot mojo obliko popolnosti.
Pa je bil popoln? (opomba: moje mnenje je, da ima vsak posameznik svojo definicijo popolnosti, ta pa je zanj najverjetneje popolna, če ima svoje napake in brez katerih ne bi bila popolna).
Odgovor na to vprašanje je skrajno relativen. Dovolite mi, da obrazložim.
Torej, nekaj dni nazaj sva se dobila. Bil je prijeten dan, toplo sonce je sijalo, vetriča ni bilo od nikoder. S kolesom sva se peljala v naravo na enega mojih kotičkov ob reki, ki teče skozi mesto v katerem živim.
Zaradi najinega močno načetega odnosa, ki ga je prerešetala ljubezenska avantura, ki je posegla v sfero prijateljstva, sem na najin zmenek odšla skoraj popolnoma prijateljskih misli oz. še bolje, odločila sem se, da jih bom spodbujala v njegov in lasten dobrobit (čeravno mi je bilo zelo neprijetno, ko se nisem mogla izraziti v vsem svojem čutenju in hotenju in sem se zadrževala). Kakorkoli, glede na najine pogovore po začetku "krhanja najinega odnosa", sem ugotovila, da si on prav tako želi ohraniti prijateljstvo oz. da deluje kot največji pobudnik le-tega.
Torej, ob prelepem dnevu se usedeva na moj kotiček, kotiček kjer sem preživela že nešteto prijetnih uric s prijateljicami, s posebnimi ljudmi mojega življenja, skratka na kotiček, ki je bil zaznamovan s prijetnimi spomini.
Parkirava najini kolesi in se razgledujeva po oklici, on položi na tla dekico na katero se usedeva s telesi blizu, preblizu.
On začne posegati v nahrbtnik in prinašati stvari, od vina, jagod, steklenih kozarčkov na pecelj (dekleta, se že slinite, a?) in jih postavljati pred menoj. Po dolgem času sem se spet počutila blažena, spoštovana, ljubljena, predvsem pa posebna.
Posebnost je nekaj kar je vsaki ženski izjemno pomembno.
Za fanta/dekle, ki do njega/nje goji čustva mora biti ženska najbolj poseben objekt njegovega življenja, mora mu biti edinstvena. Ne govorim sedaj o ekstremih, ampak o neki splošni pozornosti zaljubljenca.
Preteklo je nekaj prijetnih uric, klepetala sva, pomenkovala sva se, v glavi mi je konstantno skakljala misel o tem, da "to pa ravno ne deluje prijateljsko" (in priznam, v tistem trenutku mi je to zelo ustrezalo, saj že dolgo nisem prejela občutka "biti ljubljena"), na nek način sva bila spokojna (in ja, ta beseda ustreza situaciji). Bila sem srečna in zato tiha. Ko mi je lepo, ko čutim, ne potrebujem besed, da uničujejo ta občutek. Takrat si želim samo, da tišina govori.
Tema je zagrnila reko in pokrajino okoli naju, nakar se odločiva, da je naj pametneje, da počasi odrineva. Ker sem se jaz želela posloviti od narave, ki mi toliko pomeni, ker sem se želela posloviti od dneva, ki mi ga je "usoda" namenila, ker sem se želela posloviti od trenutka, sem se usedla na rob kamnitega pomola in se zazrla v daljavo, v globino črnine, temo vode.
Vprašal me je, če sem žalostna. Odvrnila sem mu, da nisem, čeravno je vedel, da mu govorim neresnico in po vsej verjetnosti tudi poznal vzrok moje žalosti. Žalostna sem bila, ker sem vedela, da je to bil samo še eden dan, enak drugim in da bo že jutri zatrjeval, da je to bil le trenutek šibkosti ali pa da mi je samo želel popestriti moj dan, skratka, da se iz vsega tega ne bo razvilo nič.
Kar se je zgodilo v naslednjih trenutkih še sedaj ne morem verjeti, namreč z njegovim prigovarjanjem o moji slabi volji, sem mu razkrila svoja vprašanja, ki so me mučila in bila razlog moje žalosti. Povprašala sem ga o tem kako on mene dojema glede na vse skupaj in on mi odvrne, da me jemlje izključno kot prijateljico. Rahlo okajena in nedojemljiva požrem besede in si že vnaprej v glavi dopovedujem, da bom že nekako prebolela in naj zadržujem solze saj sem tako ali tako pričakovala sledeče že nekaj časa. Prigovarjam si, da je tako še najbolje in da bova tako vsaj ohranila čudovito prijateljstvo.
Z bolečino v srcu nadaljujem s podvprašanji, ki so me tiščala kar nekaj časa in ga povprašam o tem koliko prijateljic dejansko ima in če z vsemi ravna podobno kot z mano itd.
Njegovi odgovori so bili šokantni, namreč odvrne mi, da ima on takšnih prijateljic kar nekaj in da ima z vsemi podoben odnos, ampak da sva edino midva na nek način "poglobila" najin odnos. Jaz šokirana, ga še posebej vprašam, če je njemu normalno, da pripravlja takšne "obrede" za svoje prijateljice in on mi odvrne, da je to zanj popolnoma normalno in da njega vse njegove prijateljice popolnoma razumejo (kot dodatek dodajam, da je z dostimi (predvsem vezanimi) v konfliktnem odnosu) in da je zanj popolnoma normalno, če si pripravi malico in svoji prijateljici, ki se še ni zbudila pripravi malico z jutranjim sporočilcem na pladnju.
Smešno mi je bilo dejstvo, da je dejansko trdil, da razlog njunega konflikta (čeprav je sam priznal, da ona čuti več do njega) ne tiči tukaj.
Kakorkoli, toliko o tem, da sem zanj bila posebna. Neumnica jaz.
Kot zaključek bi napisala samo to, da še zmeraj (glede na to, da je ta moški resnično super človek v vseh pogledih, razen temu) skušam razumeti kako lahko na nek način moški tako "zavaja" in trdi, da so to samo lepe geste. Ne vem, a še obstajajo takšni moški? Katerega koli prijatelja sem jaz vprašala, je trdil, da tega za prijateljice ne bi počel, ker bi si potem verjetno kaj napačnega predstavljale (sploh z vinom in jagodami).
Najin kolesarski "podvig" sva zaključila z nerazumevanjem drug drugega. On ni mogel razumeti, kako ga jaz ne razumem in kako ga ne čutim, jaz pa nisem mogla razumeti, kako lahko kaj takega doživlja skoraj z vsako (prijateljico).
Torej ali je on dejansko "popoln moški", ki je še do svojih prijateljic neverjetno prijazen, mogoče celo pretirano "ljubeč" in pozoren ali je nočna mora vsake "prijateljice" (ki se slej kot prej zaljubi) ali pa zgolj iluzija?
enigma
