Dan D

Danes je padel D dan. Končno sem dobila tisto motivacijo, ki sem jo potrebovala, da sem ponovno začela s pisanjem bloga. Tisti entuziazem, tisti opis občutka, ki ti poteši dušo po pisanju, mi je danes nekdo predstavil na takšen način, kot sem ga že pozabila. Tisti občutek, ki ga resnično malokdo pozna, ker ga marsikdo, ki piše blog sploh ne potrebuje. Eni pišejo, da pokažejo, drugi pišemo, da »damo ven«.

Dolgo časa sem odlašala s pisanjem bloga, saj sem tip človeka, ki večinoma piše, ko se slabo počuti. Radosti navadno ne opisujem, ker če je že tu, jo raje doživljam. Takrat nimam časa za pisanje. V enem letu, ko se tukaj ni proizvedlo nič objavljenega materiala, je venomer nastajal v moji glavi. Veliko dogodkov se je doživelo in preživelo, predvsem pa pridobilo veliko novih izkušenj. Ko prebiram stare objave si mislim, kako sem lahko pisala kaj takšnega, kako je lahko to prišlo izpod mojih prstov, ampak vse je bilo pisano z namenom sprostitve misli in vedno v afektu. Ne maram pisati po premisleku, vedno rada prelivam svojo dušo kar direktno; čim bolj skušam opisati trenutna občutja, želje, potrebe, predvsem pa izpostaviti vse moje misli.

Kaj se je spremenilo odkar sem začasno nehala pisati blog? Pravzaprav, ne veliko. Dobila sem prvo redno službo (sicer za polovični delovni čas, ampak ok), na svojemu CV-ju sem dodala še eno stopnjo višjo izobrazbo, postala sem izjemno fizično aktivna (vsaj po mojih standardih, ki se najverjetneje zelo razlikujejo od standardov koga drugega), že skoraj dve leti sem v zvezi (kar si včasih sploh predstavljati ne bi mogla, ker kdo bi me pa lahko prenašal), še kar ohranjam dobra prijateljstva in še vedno sem na voljo za posluh ter še vedno me zanima psihologija ljudi.

Zakaj pravzaprav nisem pisala? Mislim, da je krivo to, da sem v vseh pogledih skušala ponotranjiti svoja čustva in misli iz nekih popolnoma čudnih razlogov, ki jih sploh ne znam razložiti. Ne vem, mogoče vsakdo kdaj pa kdaj potrebuje premor, da se kot ustvarjalec kreativno obnovi in spet lahko začne ustvarjati, navadno bolje. Očitno je ta čas tukaj.

Prav tako sem se po nasvetu fanta odločila, da bom od sedaj pisala krajše objave, kajti bojda naj bi preveč komplicirala in se oddaljevala od bistva. Sama se strinjam, Vam dragim bralcem pa se opravičujem za tolikšen izostanek mojih objav, se bom pa potrudila, da boste imeli spet kaj za »po zobeh vlačit« in se seveda vedno znova nasmejati.

Lep pozdrav,

Vaska

Krivica

Če najprej samo sebe citiram:

"Spoštovani,

z oceno se vsekakor ne strinjam.

Razlogi za to so sledeči in sicer:

1. pri predmetu nam je bil v nalogo dodeljen projekt.

Izhajam iz samega projektnega managementa, v katerem je razvidno, da so pri projektu točke dela enakovredno porazdeljene.

Že v sami iniciaciji projekta, so se tukaj pojavile določene težave, saj so si nekateri študentje prisvojili več točk, nekateri pa so se posledično morali zadovoljiti s pomočjo pri določeni točki enega, določeni (imensko jih ne bom poimenovala) pa so točko, katera se je na koncu izkazala za najbolj ovrednoteno, dobili tako rekoč že dodeljeno.

Pri sami predstavitvi smo ugotovili, da je ta točka bila zelo dosledno urejena in tukaj sploh ni vprašanja, da si ta oseba ne bi zaslužila ocene 10, saj je v to delo vložila veliko truda. Hkrati pa se tukaj pojavlja vprašanje, kako bi naredil kdo drug, če bi mu bila dodeljena ta naloga. Ne dvomim v to, da bi se tukaj izkazal najbolje kar se lahko in posledično pridobil zelo veliko novega znanja, kar naj bi bil tudi cilj predmeta.

V vašo srečo in korist je ta oseba že imela pretekle izkušnje s programom in ji k sreči to ni predstavljalo večjih težav, ampak iz tega tudi ni pridobila toliko, kolikor bi lahko, če le-teh ne bi imela oz. če bi ta točka bila dodeljena komu drugemu.

2. neprimerno ovrednotenje nalog

Kot smo opazili, so vam pri samemu ovrednotenju ocen pomagala 2 študenta (oz. je tretji odklonil), katera sploh nista sodelovala v celoti pri samemu izvajanju nalog in niti približno ne vesta koliko časa je kdo porabil za izvajanje določene točke oz. koliko truda je vložil. Iz ocen oz. pogovora med nami, študenti, je iz ocen jasno razvidno, da se je ocenjevala kvantiteta, ne pa kvaliteta točke.

Če že omenimo samo en primer, res je, da je besedilo dodobra urejeno, vendar kako lahko primerjamo urejanje besedila v Word-u ter določeno točko?

Ravno iz tega razloga, bi morali ocenjevati kvaliteto narejenega in vložen trud.

3. moja ocena

Kot sem že napisala, se z oceno vsekakor ne strinjam, saj sem za preučevanje zakonodaje porabila kar nekaj časa, volje in truda. Točko sem s pomočjo Monike Krajnc (za katero ste strinjali, da je moj pomočnik, zaradi razsežnosti točke), uredila takoj v terminu, kar marsikdo ni in pri samih vajah dobesedno vedno povprašala, če kdo potrebuje še kaj pomoči, da sem mu na voljo pri izvedbi naloge. Pripravljena sem bila na kakršnokoli nalogo in, če bi vedela, da se ocenjuje kvantiteta (če ne besedila, potem točk), bi jih takoj izvedla. Izvedla bi jih tudi drugače, iz veselja do mobilistike.

4. Pripravljena sem na zviševanje ocene, saj s tem vsekakor nisem pokazala lastnega znanja.

Lep pozdrav,

..."

to je bil moj odgovor na mail asistentke, ki mi je prvič po kar nekaj študijskih let podelila oceno slabšo od 8.

Razp.... me krivica in ne morem sploh opisati kakšen entuziazem čutim ob čakanju na odgovor. Ne gre se mi za oceno (četudi mi le-ta krivična lahko zniža štipendijo), gre se mi za pravično ocenjevanje.

Nič no, objava by the way...

lp

Facebook

Pozdravljeni,

ravnokar zaključujem s pisanjem naloge za Projektni management v virtualnih dinamičnih organizacijah. Naš asistent nam dostikrat doda še kakšno vprašanje za razmislek in danes enega predstavljam Vam.

Kakšne so prednosti in slabosti socialnih omrežij (Ning, Grou.ps, facebook, MySpace,…) po vašem mnenju?

Da lahko sploh začnem pisati o prednostih se morem najprej razpisati o slabostih, saj je teh po mojem mnenju več. V samem odgovoru se bom nanašala predvsem na Facebook, katerega najbolje poznam.

Če že gledamo iz samega psihosociološkega vidika pomeni socialno omrežje drastično zmanjšanje osebnih stikov ter prenos komunikacije na splet, v večini priklenitev na lasten dom ter slabšo, nepopolno komunikacijo in popolno verodostojnost napisanega.

Če želimo razumeti nastanek socialnih omrežij, se je najbolje vprašati kdo je le-te izumil. V večini so to bili inteligentni informatiki, ki so edini ljudje, katerih računalnik je tudi njihov oseni prijatelj. Malce šaljivo, ampak resnično. Ti ljudje imajo po večini pomanjkanje stikov z ljudmi; osebnih stikov; če ne drugo, zaradi deformacije hobija ali pa poklicne deformacije, saj so venomer priklenjeni na računalnik. Da bi si olajšali delo pri hitrejši komunikaciji ter morebitnemu spoznavanju ljudi so si omislili socialna omrežja. In tako so po večini nastala!

Spomnim se časa prvih uporabnikov, prvih vabil »postanite uporabnik« in postopnega uvajanja v ta nov svet. Delovalo je čisto nedolžno in prijetno. Registriral si se, vpisal nekatere podatke npr. interesi, hobiji ipd., naložil nekaj slik ter začel mrežiti (beri: dodajal in pošiljal vabila novim prijateljem). Še sedaj ne morem verjeti kako enostavno je bilo vse skupaj, sploh za bolj sramežljive. Ljudje, ki so ti včasih bili oddaljeni, bili npr. preveč razvpiti, a vendar zanimivi, so ti bili sedaj le na dosegu klika. In tako se je stopnjevalo…

Ko si prišel v stik z realnim svetom je bilo prvo vprašanje in je še danes, če si na kakšnem socialnem omrežju, po navadi Facebooku? To dandanes ni več vprašanje, to je praktično obveza, sploh v očeh uporabnika Facebooka.

Tako si vsak dan pridobival nove FB prijatelje, katerih podatke, slike ter hitra sporočila si lahko spremljal kadarkoli si želel. Na koncu si se znašel s kopico FB prijateljev, katerih številno sploh poznal nisi, od tega jih je bilo desetina pravih, katerih osebne stike si tako ali tako izgubljal ter jih podvrgel slabi in hitri komunikaciji FB, saj si poleg njihovih pogovornih okencev imel odprtih še vsaj pet popolnoma nepozanih ljudi, katere vezal je le FB.

Dobro, ne bom rekla, da v tem času ne spoznaš kakšnega prijatelja, s katerim navežeš stik tudi v realnem življenju, ampak je to redkost. Večina teh je potem tako ali tako preokupiranih s Facebookom. Dobro, zavedam se, da ko tole pišem mogoče zveni malce drastično, a vendar je socialno omrežje ravno zajelo mojo generacijo in impakte le-tega opažam na prijateljih.

Največja slabost Facebooka, kot bi rekla moja prijateljica, je v arhiviranju lastnega življenja. S tem se moram vsekakor strinjati, ko vidim prijatelje, kako nalagajo slike vsakega potovanja ali pa dogodka na mrežo ter fotografije celo nalagajo, ko so še na samem dogodku.

Med drugim prav tako omogočaš uporabnikom, da pokažejo všečnost tvojih slik ter, da npr. z nalaganjem lastnih fotografij podrediš svojo kreativnost množicam, torej »main-stream« okusu, torej zbijaš lastno kreativnost.

Tukaj se v drugem kontekstu pokaže tudi prednost Facebooka, saj, če si npr. kreativna oseba in izdeluješ kakršnekoli izdelke, jih lahko promoviraš ali pa celo prodajaš. Za promoviranje lastnih produktov je FB super, saj svoje izdelke ponudiš širši »javnosti«.

Tudi druga socialna omrežja imajo to prednost, da dejansko promoviraš sebe in si s tem omogočiš večjo prepoznavnost npr. pri pridobivanju poslovnih partnerjev, služb ipd. Z opisom interesov te tudi poslovni partnerji ali stranke vidijo iz bolj človeškega zornega kota.

Slabost FB se kaže tudi po tem, da nekateri ljudje smatrajo FB kot osebni dnevnik in vsako lastno aktivnost zapišejo, torej kje se nahajajo, kaj delajo ipd. Med drugim to povzroča še večjo odvisnost od prisotnosti mobitela kamorkoli se gre.

Nekatere osebe gredo v takšne ekstreme, da vsako uro zapišejo kje so, kaj delajo ipd. Če bi želel, bi lahko s prstom hodil po zemljevidu in lociral točno pot, katero so prehodile.

Moram se strinjati z izjavo, da FB živi od ljudi, ki se radi razgalijo pred občinstvom ter opazovalci. Glede na maso uporabnikov, bi skoraj lahko rekla, da vsaka oseba spada v en koš. Facebook ali katerokoli socialno omrežje je danes skoraj obveza tako kot osebni dokument.

Tudi sama sem bila dosti časa uporabnica Facebooka, lahko bi rekla, da nekaj časa celo odvisnica. Sama bi se definirala bolj kot opazovalko, saj nikoli nisem dajala nekih pretiranih podatkov na FB, tudi slike sem sčasoma začela omejevati, saj so me nekateri opozarjali na varnost in arhiviranje le-teh. Priznam, bilo je fino, nekam sem pripadala, v večjo masovno skupnost, kjer so možnosti spoznavanja neomejene. Ni mi bilo nerodno, bilo je čisto normalno.

Na žalost sem na računalniku preživljala vse več časa in kamorkoli sem šla, sem preverila kaj se dogaja oz. kaj je novega na seznamu dogodkov, zanimale so me popolnoma nepomembne stvari, nepomembne osebe. Facebook razvija potrebo po poznavanju dogajanja.

Sedaj, ko nisem več uporabnica že več kot pol leta, moram reči, da »odvajanje« vsekakor ni bilo lahko. Še danes me ljudje sprašujejo, če ga imam in so venomer zelo začudeni, če ga nimam. Ker so bili navajeni pregledati moj profil poleg stotih drugih, me sedaj skorajda ne prepoznajo, vsaka spremeba na meni, četudi je to samo barva las, jim je neverjetno fascinantna. Med drugim opažam tudi to, da je FB postal ključni povezovalec medsebojnega pogovora v realnem svetu, saj z vprašanjem po njem lahko navežeš stik in če ga nimaš, to velikokrat pogovor pogasi.

Če ga nimaš, si dostim čuden in mogoče nasprotnik »sistemu«. Vsi vidijo to kot nekaj pozitivnega, jaz pa sem vesela, da sem spredvidela in se pravočasno umaknila.

Da povzamem, FB ali kakršnokoli omrežje ni bilo zastavljeno slabo. Bilo je namenjeno boljšemu povezovanju, boljšemu spoznavanju. Dodatne funkcije kot so neomejeno nalaganje slik, kakršnekoli igrice ipd., pa so uporabljanje te aplikacije privedle do maksimuma.

Je že res, da je pretok informacij hiter, če pogovorna okenca delajo normalno, vsi so na voljo, vsi so prisotni, delanje novih poznanstev (na drugih omrežjih tudi poslovnih partnerjev, strank, delodajalcev) je zelo hitro. Vse kar načeloma želiš zvedeti na prvo žogo je na voljo.

Na žalost, bodo pa tukaj še zmeraj osebe, ki bodo objavljale svoje neprimerne slike, mogoče celo slike otrok, novorojenčkom delale osebne profile in jim arhivirale življenje, dodajale nepoznane osebe (med drugim tudi npr. zločince, pedofile ipd.), arhivirale svoja bolezenska stanja, opisovala svoja nagnjenja (npr. samomorilska) ter osebe, ki si bodo to jemale za vzor.

Kot zaključek bi želela dodati, da sem želala zapisati čimveč pozitivnih strani FB, ter med drugim tudi drugih socialnih omrežij, vendar je to bilo skorajda nemogoče, saj je slabih neverjetno veliko.

Huh, socialna omrežja so med drugim kriva tudi za slabovidnost ter bolezni modernega časa npr. pretirana debelost, sladkorna bolezen ipd.

Če ga nimaš, si dostim čuden in mogoče nasprotnik »sistemu«. Vsi vidijo to kot nekaj pozitivnega, jaz pa sem vesela, da sem spredvidela in se pravočasno umaknila.

Da povzamem, FB ali kakršnokoli omrežje ni bilo zastavljeno slabo. Bilo je namenjeno boljšemu povezovanju, boljšemu spoznavanju. Dodatne funkcije kot so neomejeno nalaganje slik, kakršnekoli igrice ipd., pa so uporabljanje te aplikacije privedle do maksimuma.

Je že res, da je pretok informacij hiter, če pogovorna okenca delajo normalno, vsi so na voljo, vsi so prisotni, delanje novih poznanstev (na drugih omrežjih tudi poslovnih partnerjev, strank, delodajalcev) je zelo hitro. Vse kar načeloma želiš zvedeti na prvo žogo je na voljo.

Na žalost, bodo pa tukaj še zmeraj osebe, ki bodo objavljale svoje neprimerne slike, mogoče celo slike otrok, novorojenčkom delale osebne profile in jim arhivirale življenje, dodajale nepoznane osebe (med drugim tudi npr. zločince, pedofile ipd.), arhivirale svoja bolezenska stanja, opisovala svoja nagnjenja (npr. samomorilska) ter osebe, ki si bodo to jemale za vzor.

Kot zaključek bi želela dodati, da sem želala zapisati čimveč pozitivnih strani FB, ter med drugim tudi drugih socialnih omrežij, vendar je to bilo skorajda nemogoče, saj je slabih neverjetno veliko.

Huh, socialna omrežja so med drugim kriva tudi za slabovidnost ter bolezni modernega časa npr. pretirana debelost, sladkorna bolezen ipd.

Če ga nimaš, si dostim čuden in mogoče nasprotnik »sistemu«. Vsi vidijo to kot nekaj pozitivnega, jaz pa sem vesela, da sem spredvidela in se pravočasno umaknila.

Da povzamem, FB ali kakršnokoli omrežje ni bilo zastavljeno slabo. Bilo je namenjeno boljšemu povezovanju, boljšemu spoznavanju. Dodatne funkcije kot so neomejeno nalaganje slik, kakršnekoli igrice ipd., pa so uporabljanje te aplikacije privedle do maksimuma.

Je že res, da je pretok informacij hiter, če pogovorna okenca delajo normalno, vsi so na voljo, vsi so prisotni, delanje novih poznanstev (na drugih omrežjih tudi poslovnih partnerjev, strank, delodajalcev) je zelo hitro. Vse kar načeloma želiš zvedeti na prvo žogo je na voljo.

Na žalost, bodo pa tukaj še zmeraj osebe, ki bodo objavljale svoje neprimerne slike, mogoče celo slike otrok, novorojenčkom delale osebne profile in jim arhivirale življenje, dodajale nepoznane osebe (med drugim tudi npr. zločince, pedofile ipd.), arhivirale svoja bolezenska stanja, opisovala svoja nagnjenja (npr. samomorilska) ter osebe, ki si bodo to jemale za vzor.

Kot zaključek bi želela dodati, da sem želala zapisati čimveč pozitivnih strani FB, ter med drugim tudi drugih socialnih omrežij, vendar je to bilo skorajda nemogoče, saj je slabih neverjetno veliko.

Huh, socialna omrežja so med drugim kriva tudi za slabovidnost ter bolezni modernega časa npr. pretirana debelost, sladkorna bolezen ipd.

Saj vem, razpisala sem se:) So what, če je pa tema zanimiva;)

Lpd

Kaj bi bila, če bi lahko bila?

Vsak dan znova in znova poslušam o novodobni najhujši bolezni, blezni, ki ubija. Depresiji. Skoraj vsak drug človek, ki ga poznam je vsaj rahlo depresiven, redkokateri nosi pristen nasmešek, ki že kot tak izraža veselje, ki ga lahko zavidaš. Ne vem, nikoli ne bom razumela takšnih ljudi. Zame so pretirano nasmejani ljudje čudo, tujka. Kljub temu bi bilo lepo, da bi bili takšni. Če bi bili, jih ne bi opazili in vse bi najverjetneje bilo bolje. Svet bi bil lepši.

No, kakorkoli, nisem želela pisati o depresiji, želela sem pisati o tem, da je velik botrovalec k tej »novodobni« bolezni posameznikova neprimerna odločitev o poklicu, ki ga opravlja. Vsepreveč se ljudje odločajo na podlagi zaslužka ter trenutne t.i. modernosti poklica, ki bi naj bil bolj iskan ter ponujal odlične priložnosti uspeha. Ljudje se ne fokusiramo na tisto kar je najpomembnejše, na lastne želje.

Dobro, priznam, ljudje že v osnovi nismo najbolj samoiniciativni in šola, ki bi te nekako morala prisiliti v to, da najbolje izkoristiš lastne potenciale in talente, še dodatno vpliva k temu, da redkokdo izbere pravilni poklic zase. Sama priznam, da sem že v osnovni šoli razmišljala o tem, kaj bi dejansko želela početi v življenju. Ko sem vprašala starše, so mi odgovorili, da naj grem tja, kjer naj bi bilo največ denarja, ko sem vprašala socialno delavko, ki je bila »odgovorna« za nasvete glede nadaljne izobrazbe, mi je le- ta rekla, da jaz spadam med »ta pridne« in naj grem na gimnazijo (čeprav me sama ni poznala in seveda ocenjevala na podlagi ocen). Da bi nam še bolj pomagali, so nam naložili neke računalniške programe, kjer si na podlagi določenih vprašanj (npr. ali rad delaš z ljudmi, kjer sem jaz takrat odgovorila z ne, ker sem imela pač slab dan) dobil nek »kompatibilen« poklic, ki bi naj bil najprimernejši zate. No, jaz sem dobila paznico v zaporu. Zelo primerno zame, mar ne?

No, z vso pomočjo staršev in osnovnošolskih »strokovnih« sodelavcev, sem se odločila za gimnazijo, saj sem si mislila, da te gimnazija tako ali tako ne definira, ampak ti da neko splošno znanje, četudi v celoti izjemno težko osvojljivo. Priznam, gimnazija me je oblikovala v osebo kot sem danes, v človeka, bi se izrazil moj oče, ampak vseeno še vedno razmišljam o tem, kako bi bilo, če bi šla na srednjo šolo za umetnost. Ali bi bila zelo uspešna in izkoristila vse moje takrat še zelo razvite umetniške potenciale (relativno) ter doživela lastne sanje ali pa postala še ena prikazen z belo bundico in visokimi cenenimi plastičnimi petami, mimo katere grem v mestu in se ozrem samo zaradi studa. Dobro, govorim o ekstremnih primerih.

Še sedaj ne vem ali je dejansko bolje, če se pri teh rosno mladih letih odločiš za gimnazijo, ki je v tem primeru rešilna biljka za neodločneže ali pa dejansko za srednjo šolo, za katero ti osebno misliš, da si primeren. Dobro, če imaš res nek talent, ki ga opazijo tudi strokovnjaki ali pa vsaj družina, je to eno, v drugačnem primeru pa vprašanje.

Sama spadam med ljudi, ki iz vsake stvari skušajo potegniti najboljše, ki verjamejo v to, da je najbolje biti seznanjen z večimi stvarmi. Posledično sem pristala na Fakulteti za logistiko, kot druga generacija. Študij je obljubljal boljšo prihodnost ter zagotovljeno zaposlitev s primerno plačo. Ker sem organizator po duši, ker je fakulteta bila blizu in, ker mi je bil predmetnik dokaj všeč, sem se odločila, da zajadram v študij logistike, četudi je bila moja prvotna želja študirati pravo, kamor bi tudi bila sprejeta, a sem se odločila, da zaradi trenutnih razmer zaposlovanja pravnikov ter logistike, kot neke nove vede v Sloveniji, poiščem svoje mesto tukaj.

Da, spet sem se odločala na podlagi »primernejšega« kot želja. Kariera, denar ter možnost zaposlitve so dobile prednost.

Že v prvem letniku me je streslo in sem se želela prestaviti na pravo, v drugem letniku sem se želela vpisati na vzporedni študij kakšne bolj mehke vede, v tretjem letniku pa sem počasi rekla, da samo še diplomiram in adijo logistika. Vse mi je smrdelo! Težko je razložiti, ampak vsak študent naše fakultete bi razumel.

In potem je nastopila gospodarska kriza….možnosti zaposlitve za logista (logistika) tako ali tako ni bilo….in tako sem se odločila za nadaljevanje, torej magistrski študij.

Mislila sem si, da bo zopet enako, še kar me je vleklo k nečemu kreativnejšemu, notranjemu. Umetnost, notranje oblikovanje, oblikovanje kot takšno….karkoli, vsaj arhitektura ali psihologija, potem pa je končno prišlo…..zadovoljstvo. Kar naenkrat sem se znašla med ljudmi, med somišljeniki, med intelektualci in vse je dobilo smisel. Končno smo dobili meni všečne predmete, kjer sem lahko združila svoje kvalitete, končno sem razumela, da lahko združujem, da ne potrebujem samo mehkih predmetov, temveč tudi nekaj trših….in to združim v prijetno celoto, ki je meni najbolj ustrezujoča. Našla sem se in dejansko zajadrala, zajadrala v učenje iz lastne želje, v samoiniciativnost do učenja, zaradi lastnega veselja. In sedaj sem srečna.

Včasih me še prime, da naredim kaj takšnega, kaj čisto posebnega za svojo dušo, ampak to tretiram kot hobi. Marsikdo me vpraša zakaj nisem študirala česa, meni primerneješega npr. na AGRFT (da, tudi to so mi rekliJ), ampak jaz mislim, da mi to najbolj leži, ker tukaj se vedno izpopolnjujem. Drugje bi mi mogoče preprosto bilo dano in bi to bilo vsekakor preveč enostavno, jaz pa včasih rada kompliciram in ne poznam lažjih poti.

Sliki dneva

Adam Lambert in action (škoda, ker je gej in spet je potrjeno - vzamejo najboljše :( ).

Debate ob pecljatem kozarcu vina

Sedim za mizo v kuhinji, pijem črn čaj z mlekom, ki mi ga je prijateljica prinesla iz Turčije, poslušam skladbo Sail away verjetno že stotič ter razmišlljam o sladkih norostih prejšnjega večera. Da, spet je bil čas za druženje, čas za trenutek, ki poveličuje življenje.

Kot vedno sva se v trenutku momenta odločili, da se dobiva. Vzunaj je lilo kot iz škafa, okoliške kraje je po večini že prekrivala voda, poplave so se vrstile. Ker v takšnih dneh mobilnost ni najbolj priporočljiva, je kakršenkoli pomik v mesto ali okoliš odpadel. Ker moja »party soba« že dolgo časa ni bila oskrunjena, sem se odločila, da je najbolje, da večer preživiva pri meni in si ogledava kakšen film ob kozarcu žlahtnega. Moj namen je bil predvsem odmisliti dolgčas včerajšjega dne in preživeti še en lep večer ob prijetem pogovoru s prijateljico.

Vedno se govori, da se najboljši večeri zgodijo, ko to najmanj pričakuješ. Namen tistih večerov je navadno preprost, neposeben, v nepričakovaju ničesar izrazitejšega. No, tudi pri meni je bilo tako. Just another great night with M.

Ležala sem v postelji, ravnokar končala telefonski pogovor, se vstala, v pečico dala peči pice in že tekla po dežju do avta ter oddrvela proti Lokrovcu. Malce sem pohitela, saj sem bila čisto neučakana in tako v avtu še malce počakala M., da je v zoknih zategnjenih čez hlačnice priletela do avta v katerem sem jo čakala jaz, vsa razkuštrana in v najbolj razvlečeni trenirki MC Hammer style.

Spogledali sva se in že vedeli, da bo »the night to remember«.

Preden sva se odpeljali nazaj do mene, sva si še ogledali kaj lahko naredi moč voda in se pogovarjali o grozotah, ki jih mora doživljati vsaka družina, katere imetje je bilo v teh dneh poplavljeno. Še vedno mi je zanimivo dejstvo, da nisem edina, ki ji gre na jok ob posnetkih na teleleviziji ali spletnih portalih, ko gleda prizore posledic naravnih katastrof, v tem primeru povodnje. Da, hudo mi je, preveč sem empatična. Mislim, da nas je malo takšnih. Žalostno, ampak resnično.

Končno sva prispeli do moje sobe zabave, kjer naju je, tipično za »mi casa«, pričakala posodica s sladkarijami, sestra je ravnokar spekla mini, aperitivne pice, sama pa sem pregledala zalogo pijače v hladilniku in vsa vesela ugotovila, da imamo dva litra belega sladkega vina, ki ga oče vsako sredo kupi pri branjevcu na svinjskem sejmu. Ja, domače je še zmeraj najboljše!

Vse se je začelo oz. vse se vedno začne s prvim kozarcem, spitim na dušek. Prvi se vedno pije čisti, da se okusi, pri nadaljnjih pa niti nimaš želje po mešanju.;)

Prvi kozarec vedno okrepi telo in duha in posledično odpre zanimive debate. Tekli so pogovori praktično o vsem mogočem, od ljudi preko ljubezni, o prevodu besede matchmaker, do veleumnih pijanskih misli in izjav. Najhuje je, ko se začnejo dogodki evidentirati z mobitel fotoaparatom, katerega pomilnik naslednji dan s strahom pregleduješ, da ne govorim o poslanih sms/mms-ih. Čas je mineval in po nekaj urah se končno odločiva, da pogledava film, katerega vsebine se danes ne spomnim. Vem samo, da sta bila v glavnih vlogah svetlolasa ženska in vojak. Zaradi ironije in spomina na enega mojega kolega (ne znanca, ampak kolegaJ), se nama je to zdelo neverjetno smešno in očitno so tedaj nastale te slike, katerim se danes smejim, ko pregledujem telefon.

Počasi sva postajali rahlo zaspani in se odločili za odhod. Obljubila sem ji, da jo bom pospremila domov in tako sva po dežju, oblečeni skrajno »po domače«, ampak udobno, odcapali proti njenemu domu, za katerega sva v najini opojnosti ugotovili, da sploh ni tako daleč od mojega doma. Vmes sva pošiljali najine nasmejane slike po mms-ih in že takrat vedeli, da bova na to naslednji dan gledali z rahlo kislim nasmeškom.

Poslovili sva se in jaz sem po najkrajši in najsvetlejši poti odcapljala proti toplini svoje postelje z nasmeškom na obrazu, da je bil to res fantastičen večer, eden posebnih in edinstvenih.

Love should be as easy as breathing

Spomnim se besed prijatelja, ki mi je enkrat v sporočilu zapisal, da če je potrebno pri ljubezni komplicirati, potem to ljubezen ni.

Od nekdaj sem mislila, da če si nečesa želiš, moraš narediti vse, da to dobiš, se maksimalno potruditi, da če si želiš nečesa dobrega, moraš dati dovolj velik vložek, dovolj truda, da je vedno treba iti skozi milijon preprek in odvečnih ter nepotrebnih ovir, da na koncu prideš do cilja, do željene oblike ljubezni, do »the one« osebe.

Danes prvič vidim, da temu ni tako. Življenje ni mehiška telenovela in nekatere zveze in ljubezni so lahko zelo enostavne. Da, kot dihanje – nekaj samoumevnega.