Facebook

Pozdravljeni,

ravnokar zaključujem s pisanjem naloge za Projektni management v virtualnih dinamičnih organizacijah. Naš asistent nam dostikrat doda še kakšno vprašanje za razmislek in danes enega predstavljam Vam.

Kakšne so prednosti in slabosti socialnih omrežij (Ning, Grou.ps, facebook, MySpace,…) po vašem mnenju?

Da lahko sploh začnem pisati o prednostih se morem najprej razpisati o slabostih, saj je teh po mojem mnenju več. V samem odgovoru se bom nanašala predvsem na Facebook, katerega najbolje poznam.

Če že gledamo iz samega psihosociološkega vidika pomeni socialno omrežje drastično zmanjšanje osebnih stikov ter prenos komunikacije na splet, v večini priklenitev na lasten dom ter slabšo, nepopolno komunikacijo in popolno verodostojnost napisanega.

Če želimo razumeti nastanek socialnih omrežij, se je najbolje vprašati kdo je le-te izumil. V večini so to bili inteligentni informatiki, ki so edini ljudje, katerih računalnik je tudi njihov oseni prijatelj. Malce šaljivo, ampak resnično. Ti ljudje imajo po večini pomanjkanje stikov z ljudmi; osebnih stikov; če ne drugo, zaradi deformacije hobija ali pa poklicne deformacije, saj so venomer priklenjeni na računalnik. Da bi si olajšali delo pri hitrejši komunikaciji ter morebitnemu spoznavanju ljudi so si omislili socialna omrežja. In tako so po večini nastala!

Spomnim se časa prvih uporabnikov, prvih vabil »postanite uporabnik« in postopnega uvajanja v ta nov svet. Delovalo je čisto nedolžno in prijetno. Registriral si se, vpisal nekatere podatke npr. interesi, hobiji ipd., naložil nekaj slik ter začel mrežiti (beri: dodajal in pošiljal vabila novim prijateljem). Še sedaj ne morem verjeti kako enostavno je bilo vse skupaj, sploh za bolj sramežljive. Ljudje, ki so ti včasih bili oddaljeni, bili npr. preveč razvpiti, a vendar zanimivi, so ti bili sedaj le na dosegu klika. In tako se je stopnjevalo…

Ko si prišel v stik z realnim svetom je bilo prvo vprašanje in je še danes, če si na kakšnem socialnem omrežju, po navadi Facebooku? To dandanes ni več vprašanje, to je praktično obveza, sploh v očeh uporabnika Facebooka.

Tako si vsak dan pridobival nove FB prijatelje, katerih podatke, slike ter hitra sporočila si lahko spremljal kadarkoli si želel. Na koncu si se znašel s kopico FB prijateljev, katerih številno sploh poznal nisi, od tega jih je bilo desetina pravih, katerih osebne stike si tako ali tako izgubljal ter jih podvrgel slabi in hitri komunikaciji FB, saj si poleg njihovih pogovornih okencev imel odprtih še vsaj pet popolnoma nepozanih ljudi, katere vezal je le FB.

Dobro, ne bom rekla, da v tem času ne spoznaš kakšnega prijatelja, s katerim navežeš stik tudi v realnem življenju, ampak je to redkost. Večina teh je potem tako ali tako preokupiranih s Facebookom. Dobro, zavedam se, da ko tole pišem mogoče zveni malce drastično, a vendar je socialno omrežje ravno zajelo mojo generacijo in impakte le-tega opažam na prijateljih.

Največja slabost Facebooka, kot bi rekla moja prijateljica, je v arhiviranju lastnega življenja. S tem se moram vsekakor strinjati, ko vidim prijatelje, kako nalagajo slike vsakega potovanja ali pa dogodka na mrežo ter fotografije celo nalagajo, ko so še na samem dogodku.

Med drugim prav tako omogočaš uporabnikom, da pokažejo všečnost tvojih slik ter, da npr. z nalaganjem lastnih fotografij podrediš svojo kreativnost množicam, torej »main-stream« okusu, torej zbijaš lastno kreativnost.

Tukaj se v drugem kontekstu pokaže tudi prednost Facebooka, saj, če si npr. kreativna oseba in izdeluješ kakršnekoli izdelke, jih lahko promoviraš ali pa celo prodajaš. Za promoviranje lastnih produktov je FB super, saj svoje izdelke ponudiš širši »javnosti«.

Tudi druga socialna omrežja imajo to prednost, da dejansko promoviraš sebe in si s tem omogočiš večjo prepoznavnost npr. pri pridobivanju poslovnih partnerjev, služb ipd. Z opisom interesov te tudi poslovni partnerji ali stranke vidijo iz bolj človeškega zornega kota.

Slabost FB se kaže tudi po tem, da nekateri ljudje smatrajo FB kot osebni dnevnik in vsako lastno aktivnost zapišejo, torej kje se nahajajo, kaj delajo ipd. Med drugim to povzroča še večjo odvisnost od prisotnosti mobitela kamorkoli se gre.

Nekatere osebe gredo v takšne ekstreme, da vsako uro zapišejo kje so, kaj delajo ipd. Če bi želel, bi lahko s prstom hodil po zemljevidu in lociral točno pot, katero so prehodile.

Moram se strinjati z izjavo, da FB živi od ljudi, ki se radi razgalijo pred občinstvom ter opazovalci. Glede na maso uporabnikov, bi skoraj lahko rekla, da vsaka oseba spada v en koš. Facebook ali katerokoli socialno omrežje je danes skoraj obveza tako kot osebni dokument.

Tudi sama sem bila dosti časa uporabnica Facebooka, lahko bi rekla, da nekaj časa celo odvisnica. Sama bi se definirala bolj kot opazovalko, saj nikoli nisem dajala nekih pretiranih podatkov na FB, tudi slike sem sčasoma začela omejevati, saj so me nekateri opozarjali na varnost in arhiviranje le-teh. Priznam, bilo je fino, nekam sem pripadala, v večjo masovno skupnost, kjer so možnosti spoznavanja neomejene. Ni mi bilo nerodno, bilo je čisto normalno.

Na žalost sem na računalniku preživljala vse več časa in kamorkoli sem šla, sem preverila kaj se dogaja oz. kaj je novega na seznamu dogodkov, zanimale so me popolnoma nepomembne stvari, nepomembne osebe. Facebook razvija potrebo po poznavanju dogajanja.

Sedaj, ko nisem več uporabnica že več kot pol leta, moram reči, da »odvajanje« vsekakor ni bilo lahko. Še danes me ljudje sprašujejo, če ga imam in so venomer zelo začudeni, če ga nimam. Ker so bili navajeni pregledati moj profil poleg stotih drugih, me sedaj skorajda ne prepoznajo, vsaka spremeba na meni, četudi je to samo barva las, jim je neverjetno fascinantna. Med drugim opažam tudi to, da je FB postal ključni povezovalec medsebojnega pogovora v realnem svetu, saj z vprašanjem po njem lahko navežeš stik in če ga nimaš, to velikokrat pogovor pogasi.

Če ga nimaš, si dostim čuden in mogoče nasprotnik »sistemu«. Vsi vidijo to kot nekaj pozitivnega, jaz pa sem vesela, da sem spredvidela in se pravočasno umaknila.

Da povzamem, FB ali kakršnokoli omrežje ni bilo zastavljeno slabo. Bilo je namenjeno boljšemu povezovanju, boljšemu spoznavanju. Dodatne funkcije kot so neomejeno nalaganje slik, kakršnekoli igrice ipd., pa so uporabljanje te aplikacije privedle do maksimuma.

Je že res, da je pretok informacij hiter, če pogovorna okenca delajo normalno, vsi so na voljo, vsi so prisotni, delanje novih poznanstev (na drugih omrežjih tudi poslovnih partnerjev, strank, delodajalcev) je zelo hitro. Vse kar načeloma želiš zvedeti na prvo žogo je na voljo.

Na žalost, bodo pa tukaj še zmeraj osebe, ki bodo objavljale svoje neprimerne slike, mogoče celo slike otrok, novorojenčkom delale osebne profile in jim arhivirale življenje, dodajale nepoznane osebe (med drugim tudi npr. zločince, pedofile ipd.), arhivirale svoja bolezenska stanja, opisovala svoja nagnjenja (npr. samomorilska) ter osebe, ki si bodo to jemale za vzor.

Kot zaključek bi želela dodati, da sem želala zapisati čimveč pozitivnih strani FB, ter med drugim tudi drugih socialnih omrežij, vendar je to bilo skorajda nemogoče, saj je slabih neverjetno veliko.

Huh, socialna omrežja so med drugim kriva tudi za slabovidnost ter bolezni modernega časa npr. pretirana debelost, sladkorna bolezen ipd.

Če ga nimaš, si dostim čuden in mogoče nasprotnik »sistemu«. Vsi vidijo to kot nekaj pozitivnega, jaz pa sem vesela, da sem spredvidela in se pravočasno umaknila.

Da povzamem, FB ali kakršnokoli omrežje ni bilo zastavljeno slabo. Bilo je namenjeno boljšemu povezovanju, boljšemu spoznavanju. Dodatne funkcije kot so neomejeno nalaganje slik, kakršnekoli igrice ipd., pa so uporabljanje te aplikacije privedle do maksimuma.

Je že res, da je pretok informacij hiter, če pogovorna okenca delajo normalno, vsi so na voljo, vsi so prisotni, delanje novih poznanstev (na drugih omrežjih tudi poslovnih partnerjev, strank, delodajalcev) je zelo hitro. Vse kar načeloma želiš zvedeti na prvo žogo je na voljo.

Na žalost, bodo pa tukaj še zmeraj osebe, ki bodo objavljale svoje neprimerne slike, mogoče celo slike otrok, novorojenčkom delale osebne profile in jim arhivirale življenje, dodajale nepoznane osebe (med drugim tudi npr. zločince, pedofile ipd.), arhivirale svoja bolezenska stanja, opisovala svoja nagnjenja (npr. samomorilska) ter osebe, ki si bodo to jemale za vzor.

Kot zaključek bi želela dodati, da sem želala zapisati čimveč pozitivnih strani FB, ter med drugim tudi drugih socialnih omrežij, vendar je to bilo skorajda nemogoče, saj je slabih neverjetno veliko.

Huh, socialna omrežja so med drugim kriva tudi za slabovidnost ter bolezni modernega časa npr. pretirana debelost, sladkorna bolezen ipd.

Če ga nimaš, si dostim čuden in mogoče nasprotnik »sistemu«. Vsi vidijo to kot nekaj pozitivnega, jaz pa sem vesela, da sem spredvidela in se pravočasno umaknila.

Da povzamem, FB ali kakršnokoli omrežje ni bilo zastavljeno slabo. Bilo je namenjeno boljšemu povezovanju, boljšemu spoznavanju. Dodatne funkcije kot so neomejeno nalaganje slik, kakršnekoli igrice ipd., pa so uporabljanje te aplikacije privedle do maksimuma.

Je že res, da je pretok informacij hiter, če pogovorna okenca delajo normalno, vsi so na voljo, vsi so prisotni, delanje novih poznanstev (na drugih omrežjih tudi poslovnih partnerjev, strank, delodajalcev) je zelo hitro. Vse kar načeloma želiš zvedeti na prvo žogo je na voljo.

Na žalost, bodo pa tukaj še zmeraj osebe, ki bodo objavljale svoje neprimerne slike, mogoče celo slike otrok, novorojenčkom delale osebne profile in jim arhivirale življenje, dodajale nepoznane osebe (med drugim tudi npr. zločince, pedofile ipd.), arhivirale svoja bolezenska stanja, opisovala svoja nagnjenja (npr. samomorilska) ter osebe, ki si bodo to jemale za vzor.

Kot zaključek bi želela dodati, da sem želala zapisati čimveč pozitivnih strani FB, ter med drugim tudi drugih socialnih omrežij, vendar je to bilo skorajda nemogoče, saj je slabih neverjetno veliko.

Huh, socialna omrežja so med drugim kriva tudi za slabovidnost ter bolezni modernega časa npr. pretirana debelost, sladkorna bolezen ipd.

Saj vem, razpisala sem se:) So what, če je pa tema zanimiva;)

Lpd

Kaj bi bila, če bi lahko bila?

Vsak dan znova in znova poslušam o novodobni najhujši bolezni, blezni, ki ubija. Depresiji. Skoraj vsak drug človek, ki ga poznam je vsaj rahlo depresiven, redkokateri nosi pristen nasmešek, ki že kot tak izraža veselje, ki ga lahko zavidaš. Ne vem, nikoli ne bom razumela takšnih ljudi. Zame so pretirano nasmejani ljudje čudo, tujka. Kljub temu bi bilo lepo, da bi bili takšni. Če bi bili, jih ne bi opazili in vse bi najverjetneje bilo bolje. Svet bi bil lepši.

No, kakorkoli, nisem želela pisati o depresiji, želela sem pisati o tem, da je velik botrovalec k tej »novodobni« bolezni posameznikova neprimerna odločitev o poklicu, ki ga opravlja. Vsepreveč se ljudje odločajo na podlagi zaslužka ter trenutne t.i. modernosti poklica, ki bi naj bil bolj iskan ter ponujal odlične priložnosti uspeha. Ljudje se ne fokusiramo na tisto kar je najpomembnejše, na lastne želje.

Dobro, priznam, ljudje že v osnovi nismo najbolj samoiniciativni in šola, ki bi te nekako morala prisiliti v to, da najbolje izkoristiš lastne potenciale in talente, še dodatno vpliva k temu, da redkokdo izbere pravilni poklic zase. Sama priznam, da sem že v osnovni šoli razmišljala o tem, kaj bi dejansko želela početi v življenju. Ko sem vprašala starše, so mi odgovorili, da naj grem tja, kjer naj bi bilo največ denarja, ko sem vprašala socialno delavko, ki je bila »odgovorna« za nasvete glede nadaljne izobrazbe, mi je le- ta rekla, da jaz spadam med »ta pridne« in naj grem na gimnazijo (čeprav me sama ni poznala in seveda ocenjevala na podlagi ocen). Da bi nam še bolj pomagali, so nam naložili neke računalniške programe, kjer si na podlagi določenih vprašanj (npr. ali rad delaš z ljudmi, kjer sem jaz takrat odgovorila z ne, ker sem imela pač slab dan) dobil nek »kompatibilen« poklic, ki bi naj bil najprimernejši zate. No, jaz sem dobila paznico v zaporu. Zelo primerno zame, mar ne?

No, z vso pomočjo staršev in osnovnošolskih »strokovnih« sodelavcev, sem se odločila za gimnazijo, saj sem si mislila, da te gimnazija tako ali tako ne definira, ampak ti da neko splošno znanje, četudi v celoti izjemno težko osvojljivo. Priznam, gimnazija me je oblikovala v osebo kot sem danes, v človeka, bi se izrazil moj oče, ampak vseeno še vedno razmišljam o tem, kako bi bilo, če bi šla na srednjo šolo za umetnost. Ali bi bila zelo uspešna in izkoristila vse moje takrat še zelo razvite umetniške potenciale (relativno) ter doživela lastne sanje ali pa postala še ena prikazen z belo bundico in visokimi cenenimi plastičnimi petami, mimo katere grem v mestu in se ozrem samo zaradi studa. Dobro, govorim o ekstremnih primerih.

Še sedaj ne vem ali je dejansko bolje, če se pri teh rosno mladih letih odločiš za gimnazijo, ki je v tem primeru rešilna biljka za neodločneže ali pa dejansko za srednjo šolo, za katero ti osebno misliš, da si primeren. Dobro, če imaš res nek talent, ki ga opazijo tudi strokovnjaki ali pa vsaj družina, je to eno, v drugačnem primeru pa vprašanje.

Sama spadam med ljudi, ki iz vsake stvari skušajo potegniti najboljše, ki verjamejo v to, da je najbolje biti seznanjen z večimi stvarmi. Posledično sem pristala na Fakulteti za logistiko, kot druga generacija. Študij je obljubljal boljšo prihodnost ter zagotovljeno zaposlitev s primerno plačo. Ker sem organizator po duši, ker je fakulteta bila blizu in, ker mi je bil predmetnik dokaj všeč, sem se odločila, da zajadram v študij logistike, četudi je bila moja prvotna želja študirati pravo, kamor bi tudi bila sprejeta, a sem se odločila, da zaradi trenutnih razmer zaposlovanja pravnikov ter logistike, kot neke nove vede v Sloveniji, poiščem svoje mesto tukaj.

Da, spet sem se odločala na podlagi »primernejšega« kot želja. Kariera, denar ter možnost zaposlitve so dobile prednost.

Že v prvem letniku me je streslo in sem se želela prestaviti na pravo, v drugem letniku sem se želela vpisati na vzporedni študij kakšne bolj mehke vede, v tretjem letniku pa sem počasi rekla, da samo še diplomiram in adijo logistika. Vse mi je smrdelo! Težko je razložiti, ampak vsak študent naše fakultete bi razumel.

In potem je nastopila gospodarska kriza….možnosti zaposlitve za logista (logistika) tako ali tako ni bilo….in tako sem se odločila za nadaljevanje, torej magistrski študij.

Mislila sem si, da bo zopet enako, še kar me je vleklo k nečemu kreativnejšemu, notranjemu. Umetnost, notranje oblikovanje, oblikovanje kot takšno….karkoli, vsaj arhitektura ali psihologija, potem pa je končno prišlo…..zadovoljstvo. Kar naenkrat sem se znašla med ljudmi, med somišljeniki, med intelektualci in vse je dobilo smisel. Končno smo dobili meni všečne predmete, kjer sem lahko združila svoje kvalitete, končno sem razumela, da lahko združujem, da ne potrebujem samo mehkih predmetov, temveč tudi nekaj trših….in to združim v prijetno celoto, ki je meni najbolj ustrezujoča. Našla sem se in dejansko zajadrala, zajadrala v učenje iz lastne želje, v samoiniciativnost do učenja, zaradi lastnega veselja. In sedaj sem srečna.

Včasih me še prime, da naredim kaj takšnega, kaj čisto posebnega za svojo dušo, ampak to tretiram kot hobi. Marsikdo me vpraša zakaj nisem študirala česa, meni primerneješega npr. na AGRFT (da, tudi to so mi rekliJ), ampak jaz mislim, da mi to najbolj leži, ker tukaj se vedno izpopolnjujem. Drugje bi mi mogoče preprosto bilo dano in bi to bilo vsekakor preveč enostavno, jaz pa včasih rada kompliciram in ne poznam lažjih poti.