Vonj, dotik, poljub, objem, strast...trenutek

Bilo je tako domače, tako prepojeno z večnostjo, tako polno spominov in podoživljanja nekih čustev, že preteklih. Bilo je neverejtno. Ko se čas ustavi...

Vonj, ki si ga že vonjal, vonj osebe, ki ti pomeni toliko, vonj po moškemu. Pravemu moškemu. Nekaj dni ostane, ne izpere se, noče oditi. Spominja te, navdušuje, veže.

Preprost dotik, ki se dotakne. Dotik, ki naelektri in zbudi najglobja občutja. Dotik, ki preprosto ustreza. Dotik, ki ga znaš prejeti in vrniti.

Poljub...

Že en sam, "na hitrco", vendar tako intenziven, tako globok. Kot, da bi se čez usta prenašala duša, ki išče svojo ujemajočo polovico in ki jo lahko nekomu podariš na vpogled.

Pravi poljub, ki v trenutku prinese toliko topline, toliko radosti, toliko čutenja, takšen izraz na obraz, ki je popolnoma naraven in razsvetljen, doživlja opojnost trenutka, prinese takšno vročino, ki je nevzdržna. Preprosto je intenzivnost tako močna, da se moraš za trenutek odmakniti, saj bi lahko bilo preveč.

Objem je ključnega pomena, preko objema lahko vidiš kaj osebi pomeniš, kako rada te dejansko ima. Objema ne moreš dati kar tako, vsaj jaz ne. Objem trenutka je bil poznan. Na nek način me potrebuje, pogrešal me je.

Tudi jaz sem njega. Moje mesto je bilo tam, tam sem domača, tam se počutim zaščiteno. Nenavadno, a nekaj mi pravi, da lahko. To me veže, večnost domačega občutka, a prekleto lepo je.

Poljub in intenzivnost ostalih, prinese plamen strasti. Strast, ki se ji težko upiraš, ki noče oditi, ki jo čutita dva v opojnosti večnega.

Vse za trenutek in naj živi trenutek.

Ubijanje z lastnimi mislimi

Ste že kdaj bili v takšnem stanju, da ste konstantno nekaj razmišljali, a si samo želeli, da te misli izginejo iz vaše glave, da bi lahko spet normalno funkcionirali?

No, meni se to dogaja.

Najbolj sovražim dejstvo, da ne morem odmisliti, da moje misli, razmišljanja, ne morejo nekam odplavati in se preprosto ne več vrniti. Preveč razmišljanja v takšnih primerih preprosto zelo škodi.

Najhuje je, ko kontempliraš, tehtaš, moraliziraš, si dopoveduješ, a v bistvu že v samem začetku veš kakšna bo tvoja odločitev.

Ker si impulziven in spontan človek ter vlagaš vse v trenutek življenja, trenutek, ki ti pomeni več, kot posledice, ki jih slednji prinese, bo odločitev najverjetneje takšna, ki bo dejanje izvršila.

Ko preprosto moreš, čeprav veš, da ni najpametneje. Ko veš, da če ne boš, te bo vedno morilo zakaj nisi. Tega si res ne želim. Ne želim si skominov, ne želim si dodatnega bremena razmišljanja.

Na koncu te lahko skrbi samo to, da bo odločitev in posledično dejanje prineslo kakšno daljšo navezavo oz. potenciranje dejanja, kar bi bilo najverjetneje še slabše. No, vsaj dologročno, kratkoročno zagotovo ne.

Jaz