Ste že kdaj bili v takšnem stanju, da ste konstantno nekaj razmišljali, a si samo želeli, da te misli izginejo iz vaše glave, da bi lahko spet normalno funkcionirali?
No, meni se to dogaja.
Najbolj sovražim dejstvo, da ne morem odmisliti, da moje misli, razmišljanja, ne morejo nekam odplavati in se preprosto ne več vrniti. Preveč razmišljanja v takšnih primerih preprosto zelo škodi.
Najhuje je, ko kontempliraš, tehtaš, moraliziraš, si dopoveduješ, a v bistvu že v samem začetku veš kakšna bo tvoja odločitev.
Ker si impulziven in spontan človek ter vlagaš vse v trenutek življenja, trenutek, ki ti pomeni več, kot posledice, ki jih slednji prinese, bo odločitev najverjetneje takšna, ki bo dejanje izvršila.
Ko preprosto moreš, čeprav veš, da ni najpametneje. Ko veš, da če ne boš, te bo vedno morilo zakaj nisi. Tega si res ne želim. Ne želim si skominov, ne želim si dodatnega bremena razmišljanja.
Na koncu te lahko skrbi samo to, da bo odločitev in posledično dejanje prineslo kakšno daljšo navezavo oz. potenciranje dejanja, kar bi bilo najverjetneje še slabše. No, vsaj dologročno, kratkoročno zagotovo ne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar