Vsak dan znova in znova poslušam o novodobni najhujši bolezni, blezni, ki ubija. Depresiji. Skoraj vsak drug človek, ki ga poznam je vsaj rahlo depresiven, redkokateri nosi pristen nasmešek, ki že kot tak izraža veselje, ki ga lahko zavidaš. Ne vem, nikoli ne bom razumela takšnih ljudi. Zame so pretirano nasmejani ljudje čudo, tujka. Kljub temu bi bilo lepo, da bi bili takšni. Če bi bili, jih ne bi opazili in vse bi najverjetneje bilo bolje. Svet bi bil lepši.
No, kakorkoli, nisem želela pisati o depresiji, želela sem pisati o tem, da je velik botrovalec k tej »novodobni« bolezni posameznikova neprimerna odločitev o poklicu, ki ga opravlja. Vsepreveč se ljudje odločajo na podlagi zaslužka ter trenutne t.i. modernosti poklica, ki bi naj bil bolj iskan ter ponujal odlične priložnosti uspeha. Ljudje se ne fokusiramo na tisto kar je najpomembnejše, na lastne želje.
Dobro, priznam, ljudje že v osnovi nismo najbolj samoiniciativni in šola, ki bi te nekako morala prisiliti v to, da najbolje izkoristiš lastne potenciale in talente, še dodatno vpliva k temu, da redkokdo izbere pravilni poklic zase. Sama priznam, da sem že v osnovni šoli razmišljala o tem, kaj bi dejansko želela početi v življenju. Ko sem vprašala starše, so mi odgovorili, da naj grem tja, kjer naj bi bilo največ denarja, ko sem vprašala socialno delavko, ki je bila »odgovorna« za nasvete glede nadaljne izobrazbe, mi je le- ta rekla, da jaz spadam med »ta pridne« in naj grem na gimnazijo (čeprav me sama ni poznala in seveda ocenjevala na podlagi ocen). Da bi nam še bolj pomagali, so nam naložili neke računalniške programe, kjer si na podlagi določenih vprašanj (npr. ali rad delaš z ljudmi, kjer sem jaz takrat odgovorila z ne, ker sem imela pač slab dan) dobil nek »kompatibilen« poklic, ki bi naj bil najprimernejši zate. No, jaz sem dobila paznico v zaporu. Zelo primerno zame, mar ne?
No, z vso pomočjo staršev in osnovnošolskih »strokovnih« sodelavcev, sem se odločila za gimnazijo, saj sem si mislila, da te gimnazija tako ali tako ne definira, ampak ti da neko splošno znanje, četudi v celoti izjemno težko osvojljivo. Priznam, gimnazija me je oblikovala v osebo kot sem danes, v človeka, bi se izrazil moj oče, ampak vseeno še vedno razmišljam o tem, kako bi bilo, če bi šla na srednjo šolo za umetnost. Ali bi bila zelo uspešna in izkoristila vse moje takrat še zelo razvite umetniške potenciale (relativno) ter doživela lastne sanje ali pa postala še ena prikazen z belo bundico in visokimi cenenimi plastičnimi petami, mimo katere grem v mestu in se ozrem samo zaradi studa. Dobro, govorim o ekstremnih primerih.
Še sedaj ne vem ali je dejansko bolje, če se pri teh rosno mladih letih odločiš za gimnazijo, ki je v tem primeru rešilna biljka za neodločneže ali pa dejansko za srednjo šolo, za katero ti osebno misliš, da si primeren. Dobro, če imaš res nek talent, ki ga opazijo tudi strokovnjaki ali pa vsaj družina, je to eno, v drugačnem primeru pa vprašanje.
Sama spadam med ljudi, ki iz vsake stvari skušajo potegniti najboljše, ki verjamejo v to, da je najbolje biti seznanjen z večimi stvarmi. Posledično sem pristala na Fakulteti za logistiko, kot druga generacija. Študij je obljubljal boljšo prihodnost ter zagotovljeno zaposlitev s primerno plačo. Ker sem organizator po duši, ker je fakulteta bila blizu in, ker mi je bil predmetnik dokaj všeč, sem se odločila, da zajadram v študij logistike, četudi je bila moja prvotna želja študirati pravo, kamor bi tudi bila sprejeta, a sem se odločila, da zaradi trenutnih razmer zaposlovanja pravnikov ter logistike, kot neke nove vede v Sloveniji, poiščem svoje mesto tukaj.
Da, spet sem se odločala na podlagi »primernejšega« kot želja. Kariera, denar ter možnost zaposlitve so dobile prednost.
Že v prvem letniku me je streslo in sem se želela prestaviti na pravo, v drugem letniku sem se želela vpisati na vzporedni študij kakšne bolj mehke vede, v tretjem letniku pa sem počasi rekla, da samo še diplomiram in adijo logistika. Vse mi je smrdelo! Težko je razložiti, ampak vsak študent naše fakultete bi razumel.
In potem je nastopila gospodarska kriza….možnosti zaposlitve za logista (logistika) tako ali tako ni bilo….in tako sem se odločila za nadaljevanje, torej magistrski študij.
Mislila sem si, da bo zopet enako, še kar me je vleklo k nečemu kreativnejšemu, notranjemu. Umetnost, notranje oblikovanje, oblikovanje kot takšno….karkoli, vsaj arhitektura ali psihologija, potem pa je končno prišlo…..zadovoljstvo. Kar naenkrat sem se znašla med ljudmi, med somišljeniki, med intelektualci in vse je dobilo smisel. Končno smo dobili meni všečne predmete, kjer sem lahko združila svoje kvalitete, končno sem razumela, da lahko združujem, da ne potrebujem samo mehkih predmetov, temveč tudi nekaj trših….in to združim v prijetno celoto, ki je meni najbolj ustrezujoča. Našla sem se in dejansko zajadrala, zajadrala v učenje iz lastne želje, v samoiniciativnost do učenja, zaradi lastnega veselja. In sedaj sem srečna.
Včasih me še prime, da naredim kaj takšnega, kaj čisto posebnega za svojo dušo, ampak to tretiram kot hobi. Marsikdo me vpraša zakaj nisem študirala česa, meni primerneješega npr. na AGRFT (da, tudi to so mi rekliJ), ampak jaz mislim, da mi to najbolj leži, ker tukaj se vedno izpopolnjujem. Drugje bi mi mogoče preprosto bilo dano in bi to bilo vsekakor preveč enostavno, jaz pa včasih rada kompliciram in ne poznam lažjih poti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar