Sedim za mizo v kuhinji, pijem črn čaj z mlekom, ki mi ga je prijateljica prinesla iz Turčije, poslušam skladbo Sail away verjetno že stotič ter razmišlljam o sladkih norostih prejšnjega večera. Da, spet je bil čas za druženje, čas za trenutek, ki poveličuje življenje.
Kot vedno sva se v trenutku momenta odločili, da se dobiva. Vzunaj je lilo kot iz škafa, okoliške kraje je po večini že prekrivala voda, poplave so se vrstile. Ker v takšnih dneh mobilnost ni najbolj priporočljiva, je kakršenkoli pomik v mesto ali okoliš odpadel. Ker moja »party soba« že dolgo časa ni bila oskrunjena, sem se odločila, da je najbolje, da večer preživiva pri meni in si ogledava kakšen film ob kozarcu žlahtnega. Moj namen je bil predvsem odmisliti dolgčas včerajšjega dne in preživeti še en lep večer ob prijetem pogovoru s prijateljico.
Vedno se govori, da se najboljši večeri zgodijo, ko to najmanj pričakuješ. Namen tistih večerov je navadno preprost, neposeben, v nepričakovaju ničesar izrazitejšega. No, tudi pri meni je bilo tako. Just another great night with M.
Ležala sem v postelji, ravnokar končala telefonski pogovor, se vstala, v pečico dala peči pice in že tekla po dežju do avta ter oddrvela proti Lokrovcu. Malce sem pohitela, saj sem bila čisto neučakana in tako v avtu še malce počakala M., da je v zoknih zategnjenih čez hlačnice priletela do avta v katerem sem jo čakala jaz, vsa razkuštrana in v najbolj razvlečeni trenirki MC Hammer style.
Spogledali sva se in že vedeli, da bo »the night to remember«.
Preden sva se odpeljali nazaj do mene, sva si še ogledali kaj lahko naredi moč voda in se pogovarjali o grozotah, ki jih mora doživljati vsaka družina, katere imetje je bilo v teh dneh poplavljeno. Še vedno mi je zanimivo dejstvo, da nisem edina, ki ji gre na jok ob posnetkih na teleleviziji ali spletnih portalih, ko gleda prizore posledic naravnih katastrof, v tem primeru povodnje. Da, hudo mi je, preveč sem empatična. Mislim, da nas je malo takšnih. Žalostno, ampak resnično.
Končno sva prispeli do moje sobe zabave, kjer naju je, tipično za »mi casa«, pričakala posodica s sladkarijami, sestra je ravnokar spekla mini, aperitivne pice, sama pa sem pregledala zalogo pijače v hladilniku in vsa vesela ugotovila, da imamo dva litra belega sladkega vina, ki ga oče vsako sredo kupi pri branjevcu na svinjskem sejmu. Ja, domače je še zmeraj najboljše!
Vse se je začelo oz. vse se vedno začne s prvim kozarcem, spitim na dušek. Prvi se vedno pije čisti, da se okusi, pri nadaljnjih pa niti nimaš želje po mešanju.;)
Prvi kozarec vedno okrepi telo in duha in posledično odpre zanimive debate. Tekli so pogovori praktično o vsem mogočem, od ljudi preko ljubezni, o prevodu besede matchmaker, do veleumnih pijanskih misli in izjav. Najhuje je, ko se začnejo dogodki evidentirati z mobitel fotoaparatom, katerega pomilnik naslednji dan s strahom pregleduješ, da ne govorim o poslanih sms/mms-ih. Čas je mineval in po nekaj urah se končno odločiva, da pogledava film, katerega vsebine se danes ne spomnim. Vem samo, da sta bila v glavnih vlogah svetlolasa ženska in vojak. Zaradi ironije in spomina na enega mojega kolega (ne znanca, ampak kolegaJ), se nama je to zdelo neverjetno smešno in očitno so tedaj nastale te slike, katerim se danes smejim, ko pregledujem telefon.
Počasi sva postajali rahlo zaspani in se odločili za odhod. Obljubila sem ji, da jo bom pospremila domov in tako sva po dežju, oblečeni skrajno »po domače«, ampak udobno, odcapali proti njenemu domu, za katerega sva v najini opojnosti ugotovili, da sploh ni tako daleč od mojega doma. Vmes sva pošiljali najine nasmejane slike po mms-ih in že takrat vedeli, da bova na to naslednji dan gledali z rahlo kislim nasmeškom.
Poslovili sva se in jaz sem po najkrajši in najsvetlejši poti odcapljala proti toplini svoje postelje z nasmeškom na obrazu, da je bil to res fantastičen večer, eden posebnih in edinstvenih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar