Danes sem po TV gledala nek domišljijski film, ki me je spomnil na izjavo dobrega prijatelja in sicer, da je edina prava ljubezen romantična ljubezen, ki zaradi svojega nesebičnega izvora, sama po sebi nikoli ne obstoji.
Ljubezen je v resnici zelo sebična oz. njeni imetniki so!
Zakaj se dogaja toliko zločinov iz strasti, toliko hudih ločitev, toliko težkih razhodov, toliko nerazumevanja ob izgubi osebe, ki te naj bi včasih brezpogojno ljubila? Zakaj včasih preprosto ne moremo pustiti, zakaj se moramo oklepati nečesa, kar je že izgubljeno, osebe katere sijaj v očeh ob pogledu nate je že zdavnaj izpuhtel?
Ne moremo pustiti, sebično se oklepamo nečesa, nečesa izgubljenega.
Zakaj je moralo v Pandorini skrinjici ostati samo upanje, da upanje ostane večno?
Najhuje kar se lahko zgodi, je da se dva ljubita, vendar je njuna ljubezen zaradi takšnih ali drugačnih dejavnikov nezmožna. Ljubljena oseba ti v trenutkih slabosti govori, da te brezmejno ljubi, a v trenutkih trdnega in odločnega obnašanja podi stran, v svet, v življenje, saj se zaveda, da njuna ljubezen resnično ni mogoča.
Mogoče to ni najhujše dejstvo, huje je občutiti vso tragiko, ki je na koncu že tako realna, da se spremeni v občutek komike, če ne celo absurda.
Ta oseba najverjetneje postane tvoj zahir (večno tvoj) in se ga ne ostreseš nikoli. Romantična ljubezen v današnjem času breme!
Kot bi zapela Nuša Derenda skladbo Ko srečava se spet čez dvajset let…
Težko si je zamisliti kako je biti poročen in srečati osebo iz preteklosti s katero sta si delila ali pa si mogoče še zmeraj potihem delita tisto eno in večno romantično ljubezen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar