Moja zadnja abstrakcija

Nastala med mojimi predavanji.

Nadaljevanje pogovora

.....čez čas sva prešla na druge tematike.

Pogovarjala sva se o meni, kot umetniški duši, o osebi, ki ima po njegovem mnenju, "globoke".

S. je sebe definiral kot osebo, ki se noče poglabljati v karkoli, ker mu je življenje prelepo, da bi se ubadal s stvarmi, ki jih tako ali tako ne more spremeniti in nimajo nikakršne importance, no vsaj zanj ne.

Opažam, da dandanes vse več ljudi deluje tako, preprosto se nočejo poglabljati, nočejo biti ciniki lastnega sveta v katerem živijo, lastnega bivanja. Ne morem se odločiti, ali je to dobro ali slabo, tukaj sem v precepu.

Tudi moja sestra deluje po tem sistemu.

Ali ji je v življenju zaradi tega kaj slabše, živi bolje?

Na žalost je dejstvo takšno, da ji v bistvu v življenju prav nič ne manjka. Dejansko živi bolje, ker se nič ne obremenjuje, tematike, ki bi potrebovale kaj miselnega poglabljanja (obstoj, življenje, čustva, smrt, duhovnost, razmišljanja,...) so ji odveč.

S tem nočem nobenega užaliti, ker to ne pomeni, da niso pametni. Žal mi je samo, da zaradi strahu pred nejevoljo, razmišljanja preprosto odrežejo, se ne poglabljajo.

Sprašujem se, čemu mi je tega treba in zakaj še vztrajam pri tem, zakaj se poglabljam, zakaj razmišljam?

Odgovor je sila preprost, če se ne bi, kaj dejansko bi razmišljala, čemu bi živela.

Bi hodila po svetu brez kančka koristnih misli, bi bila samo še ena ovca z očmi televizijskih ekranov, ki slepo gledajo predse, bi obstajala?

Iz tega sledi moja miselnost, ki pravi, da sicer jim je res lepo, živijo bolje, srečneje (človek, ki ne pozna drugega, se ne ubada s tem česar ne pozna in je srečen), ampak, če je to sreča, zame to sreča ni.

Raje trpim pridih trpečega umetnika, kot pa, da moja glava poseduje praznino.

Umetnost ljubezni

Danes me je sošolec iznenada vprašal kaj je zame ljubezen.

Šokirana nad vprašanjem, sem mu odgovorila, da je zame ljubezen čustvo, ki preide vate po daljšem entuziazmu ljubezenskega navdušenja, ki počasi, po oz. med fazo zaljubljenosti, vzklije in raste, ko osebo preprosto čutiš in sam pri sebi veš kaj sam čutiš.

Ljubezen prepoznaš...tam nekje, globoko v sebi.

Dostikrat se spomnim nanj

Bil je moški, a hkrati otrok. Potreboval je podporo in zaščito, a hkrati je ravno to bil meni. Znal je ravnati z mano, znal se je pogovarjati z mano, razumel me je.

Če bi dejansko obstajali dve polovici na svetu, ki ju vleče skupaj, ju je v tistem trenutku prilepilo. Pogled dveh, ki se zavedata, da gledata manjkajočo polovico lastne popolnosti je nekaj najlepšega.

Njegov glas, njegov način govorjenja, njegova neverjetna retorika, vse to me je navduševalo in hkrati vleklo v občutenje nečesa vrhunskega. Njegov glas je bil zame tako domač, tako domač, da je bil prepojen z večnostjo.

Če obstaja usoda, naju je takrat dostikrat presenetila z majhnimi drobnimi pozornostmi. Ko sva se prvič poljubila, je tistikrat v letu, prvič zapadel sneg.

Navduševal me je, z njim sem se lahko pogovarjala do neskončnosti neskončnega. Danes ne morem…..pogrešam ga, a želim mu srečo (ta je brez moje prisotnosti).

Potrebuje stanovitnost, ki je z mano ne bi mogel dobiti. Potrebuje ljubezen, ki je večna in ne omahujoča. Potrebuje brezpogojno zaupanje.

Kljub zgoraj naštetemu, dvomim da bo srečen. Hvaležen ji je za vse (in tega je vredna), pa vendar ob njej nazaduje. Lahko bi bil še toliko več, a bo ostal…..tukaj, zdaj.

Preteklost ga vleče nazaj, upira se ji, a težko. Najbolje, da ostane tam kjer je. Najbolje za vse.

Najhuje je, da se zaveda napake iz preteklosti, hoče jo popraviti, a ne more. Tudi jaz je ne morem… in nočem. Želim mu srečo, a te ne bo ob meni.

Še sedaj si ne bi upala skočiti…

Ali s časom mine obžalovanje nestorjenega? Neskoka?

Vedela ne bom nikoli.

Enigma

Sail away

"Once upon a time we had a lot to fight for

We had a dream, we had a plan

Sparks in the air, we spread a lot of envy

Didn't have to care once upon a time

Remember when I swore

My love is never ending

And you and I will never die

Remember when I swore

We had it all

We had it all

I'll sail away, it's time to leave

Rainy days, are yours to keep

Fade away, the night is calling my name

You will stay, I'll sail away

Once upon a time we used to burn candles

We had a place to call a home

The dream that we lived

Was better than divine

Every day was like a gift

Once upon a time

Remember when you swore

Your love is never ending

And you and I would never die

Remember when you swore

We had it all

We'd never fall

Sail away, it's time to leave

Rainy days are yours to keep

Fade away, twilight is calling my name

You will stay, I'll sail away

No reason to lie

No need to pretend

I'm grateful to die

To live once again

I'm fearless to fly

And reach for the end

And reach for the end

ohhohhhohhhohhh...

Sail away

Sail away, it's time to leave

Rainy days are yours to keep

Fade away, the night is calling my name

You will stay, I'll sail away

Sail away

The night is calling my name

Sail away"

(The Rasmus)

Nostalgija

Svojega otroštva se najbolj spominjam po počitnicah, ko sem se zjutraj zbudila, odprla okna, ko se je toplota poletnih juter pretihotaplila v notranjost moje sobe in, ko sem zavonjala zgodaj pokošeno travo, ki je bila že v fazi sušenja.

V pižami sem še rahlo zaspano na pamet odkorakala do sestrine sobe in jo prebudila, navadno sem se kar vrgla na njo, posledično je sledila celotna kolobacija vstajalnega in zbujalnega procesa.


Ko sva se dokončno prebudili, nama je oče že pripravljal malico. Malica je navadno vsebovala sendviče na poseben "atijev način", sok ter alpsko mleko iz mini tetrapaka (te dandanes še redkokje najdeš).

• 

• 
  

Ko sva pomalicali, smo se odpravili na celjski bazen, kjer smo se vsi trije spuščali po modrem, vijugastem toboganu.

Ah, kje so ti brezskrbni časi....

lp

Enigma

Ko se nimam časa niti pogovarjati s sabo, umiram.

Ker zadnje čase svoje življenje mečem v koš (beri: delam tudi po 16 h/dan), sem se odločila, da napišem nekaj izsledkov iz svojega trenutnega življenja.

Opazovala sta me, tako ljubeče, tako čuteče. Počutila sem se, kot da bi bila ob svoji drugi družini. Hitro se navežem in resnično fantastična sta. On je takšen, kot sem si ga vedno želela. Delno asocialen, nikakor dolgočasen, "bratski" (ta pridevnik zavzema preveč...), odlično vzgojen, inteligenten in.....v določenih pogledih-meni podoben (to sovpada z zadnjim zapisom na blogu).

Ona....huh, ona je ženska, ki ti je lahko vzor. Edin pridevnik, ki ji ustreza je izjemna.

Ona bi bila skromna, on bi se strinjal (sicer z dodatkom šaljive opazke in posledično njenim pogledom izpod obrvi). Zanimiva je in vesela sem, da sem jo spoznala.

Če zmešaš odlično genetiko dobiš P. Ne upam si predstavljati v kaj bo zrastel ta otrok. Z odlično gensko kombinacijo (brains & beauty) ter majhnim tetinim vplivom (posebnim vnosom v njeno življenje), bo ta otrok nekaj posebnega (kot bi rekel JJ, nekaj izjemnega....postala in ostala bo mala princesa).

Ker jima bo verjetno neprijetno, bom prešla na drugi izsledek.

Ko začutiš, da imaš kamen namesto srca in da je vse lepo v tebi odšlo za nekaj časa nekam daleč stran, ko veš, da ne moreš čutiti, četudi bi želel, takrat se resnično zasmiliš samemu sebi. Hudo je, ko si v tej fazi. Ne moreš jokati in ne moreš čutiti, ne sovražiš.

Pogrešam poglobljene pogovore, pa vendar še ni prišel čas, da se jih lotim. Bilo bi preboleče.

Postala sem okrutno prerealna. Ljudje zahtevajo realnost, prenesejo jo težko. Jim ugodim?

3. zaznava

Ljubezen cveti okoli mene.

Opazujem ju, četudi si eden od njiju zanika, pogled pove vse. Pogled je resnično zrcalo duše in pove več kot tisoč besed.

Zakaj včasih izgovarjamo besede, ko že čutimo svoj in že drugi vidijo naš pogled, ki ne sovpada z izgovorjenim? Nas je strah?

Ne maram biti zaljubljena, vedno pa sem oboževala poglede ljudi, ki so bili zaljubljeni (ne vame!).

Njihove oči so se svetile kot diamanti, v njih se je videlo celotno čustvo, ki so ga gojili do svoje ljubezni. V tem primeru pesimist, sem si vedno mislila, da naj uživa, dokler traja, pa vendar....

zaljubljenost je relativno kratka, ali preraste v ljubezen ali pa popolnoma izgine.

Kakorkoli, njegov pogled....ahhh. Če je on zaljubljen vanjo in ona čuti naklonjenost do njega, sem jaz zaljubljena v njegov pogled, v način kako jo opazuje. Prav posrečen je, ko to skuša prekriti.

Vedno ji trdim, da je lahko zelo srečna, ker je všeč tako "velikemu" človeku, pa vendar si tega ne zna šteti v prid. Preveč je obremenjena s padcem, če se že odloči za skok. Dovolj jo drži nazaj. Upam, da ne bo prepozno.

Zanimivo pri meni je, da sem se jaz vedno odločila za skok (razen enkrat, kar obžalujem), vedno sem bila skakalec, ki se ni obremenjeval s padcem, ker je vedel, da bo užival v poletu in vsaj nikoli ne bo obžaloval neskoka. Posledično, sem velikokrat padla.....ni problema, to me je okrepilo. Zaboli me samo padec, rekuperacija je že utečena.

4. zaznava

Zadnjič sem ga začutila, osebo iz preteklosti. Ko sem se sprehajala po hodniku fl, med našimi slikami, sem ga začutila, vedela sem, da je nekje blizu. Stopim iz faksa in na daleč opazim njegov avto. Streslo me je. Mar ima še vedno takšen vpliv, četudi po dveh letih in pol?

Vedno ga bom gledala kot "one of the top", razumel me je in jaz njega.

Nisem si upala skočiti, on je skočil. Skočil, a vendar z drugo....

oh well.....Show must go on.....nočem več pisati o tem....Naj živi leto 2008!

5. zaznava

Rada ga imam a nisem zaljubljena. Pomeni mi ogromno, a vem, da to ne bo preraslo v nekaj več. Všeč mi je, lep je.....a vendar prijatelj. Cenim in spoštujem ga. Takšni bi morali biti vsi. Ni popoln, a zame je skoraj.

Spremenil se je, to mi je všeč. Raste po svoje in prav je tako. Samorastniki so mi ljubi, tudi jaz sem samorastnik.

6. zaznava

Projektni manager ne more biti vsak!!!!!!!

Delo projektnega managerja, si ljudje jemljejo vse prelahko. Pravi p.m. mora biti tudi delno psiholog.

7. zaznava

Moj obraz "krasi" platnico neke študentske revije, meni pa še vedno hodi po glavi: why the hell me??? ni mi jasno...sem namreč vizualno povprečna.

8. zaznava

Strah me je soočenja, ker se še ne čutim dovolj močne.

9. zaznava

Postala sem tiha.

Tako, to je bilo nekaj zaznav mojega življenja v zadnjih treh tednih....

Lep pozdrav

Enigma

Samovšečnosti ne dajem negativnega predznaka.

Izjava dneva:

Prava baba ima dva balona spredaj in zadaj!

Včeraj sem si dala duška z mojo na novo pridobljeno »kruto« direktnostjo.

Trenutek lagodja po povedanem in presenečenost nad sabo ter vsemu izsustenemu ne odtehta slabega počutja po nasprotovanju vsemu dobremu v sebi.

Oh well, I'm pretty shure, it will pass.

Genialno besedilo Queenov (by Freddy Mercury)

Bohemian Rhapsody

Is this the real life?

Is this just fantasy?

Caught in a landslide

No escape from reality

Open your eyes

Look up to the skies and see

I'm just a poor boy (Poor boy)

I need no sympathy

Because I'm easy come, easy go

Little high, little low

Any way the wind blows

Doesn't really matter to me, to me

Mama just killed a man

Put a gun against his head

Pulled my trigger, now he's dead

Mama, life has just begun

But now I've gone and thrown it all away

Mama, ooh

Didn't mean to make you cry

If I'm not back again this time tomorrow

Carry on, carry on as if nothing really matters

Too late, my time has come

Sends shivers down my spine

Body's aching all the time

Goodbye, everybody I've got to go

Gotta leave you all behind and face the truth

Mama, oooooooh (Anyway the wind blows)

I don't want to die

Sometimes wish I'd never been born at all [Guitar Solo]

I see a little silhouetto of a man

Scaramouch, Scaramouch, will you do the Fandango

Thunderbolt and lightning, very, very frightening me

(Galileo) Galileo (Galileo) Galileo, Galileo Figaro

Magnifico-o-o-o-o

I'm just a poor boy nobody loves me

He's just a poor boy from a poor family

Spare him his life from this monstrosity

Easy come, easy go, will you let me go?

Bismillah! No, we will not let you go

Let him go

Bismillah! We will not let you go

Let him go Bismillah!

We will not let you go

Let me go (Will not let you go)

Let me go (Will not let you go)

(Never, never, never, never)

Let me go, o, o, o, o

No, no, no, no, no, no, no (Oh mama mia, mama mia)

Mama Mia, let me go

Beelzebub has the devil put aside for me, for me, for me!

So you think you can stone me and spit in my eye

So you think you can love me and leave me to die

Oh, baby, can't do this to me, baby

Just gotta get out, just gotta get right outta here [Guitar Solo]

(Oooh yeah, Oooh yeah)

Nothing really matters

Anyone can see

Nothing really matters

Nothing really matters to me

Any way the wind blows...

Zanimivo pri tej pesmi je lasten "vaweform", ki prikazuje močno raznolikost intenzivnosti posamezne sekcije pesmi.

No, tukaj torej tiči razlog, zakaj sta zadnjič M in M želela pobegniti iz avta pred kebabom.

Če je že tukaj takšna razlika v intenzivnosti, kakšna je potem z mojim glasom (k sreči šipe še niso popokale).

Oh well, še zmeri je ena izmed mojih naj komadov za petje! Get used to it!

lp enigma

Odklop misli

Ko je takšen deževen dan, sem prav hvaležna, da sem v službi in ne razmišljam na nič. Razmišljam samo na delo, kar tako ali tako pomeni, da sem v neki mentalno prazni sferi, kjer tako ali tako samo na pamet tipkam.

To ni koncentracija, to je vdanost v beden službeni vsakdan.

Si res želim živeti takšno življenje? Osemurni delavnik in dnevna rutina?

Pozna kdo kakšno rešitev?

Birokracija

Ravnokar mi je mati spet potisnila v roke neko papirologijo za katero trdi, da je ne razume. God I hate that!!!! Ipak, spet neki brezvezni obrazci in besedila...blah

Sovražim občutek, ko se sama sebi zdim neumna, ker še sama ne razumem kaj hočejo, da napišem v obrazec (in ne, dejansko ni problem v meni ampak nejasnih vprašanjih oz. obrazložitvah).

Spomnim se na foro izpred nekaj dni....

...torej, kako prepoznaš birokrata? By papercuts (heh :D)

huh....my sister would be so angry! muahaha!

enigma

Moji najlepši

Da malo popestrim sceno (ker sem jo z Vidom čist zagrenila) prilagam fotke nekaterih mojih najlepših....

p. p. iskala sem malce nekonvencionalne fotografije (Heath Ledger (my love), David Boreanez, Dima Bilan, Robert Pattison, Johnny Depp, Robbie Williams ter Fernando Colunga. Sicer jih je še več, slednje bom dodajala sproti.)

Vid Valič (:S)

No, tegale tipa pa preprosto ne morem videt! (in naj ga lepo prosim nekdo postriže!)

Jutranje brskanje po internetu

Moooooooooornin'

Ura je 07: 46, jaz pa že brskam po internetu. No, pa poglejmo kaj smo našli danes.

Na zadovoljna. si, sem prebrala članek z naslovom Bolna od ljubezni. Pritegnili so me vedenjski vzorci žensk, ki so zasvojene z ljubeznijo (in ja, tudi to očitno obstaja):

"...Nekatere izhajajo iz motene družine, v kateri niso mogle zadovoljiti svojih čustvenih potreb. S čustvenimi potrebami ne mislimo samo na ljubezen ali naklonjenost. Običajno se v takih družinah starši veliko prepirajo. Otroci občutijo strah in bojazen, da so prav oni krivi za starševske prepire. Če so se starši veliko prepirali, jim je ostalo le malo časa, ki so ga posvečali svojim otrokom. Zato otrok koprni po ljubezni, ne da bi vedel, kako naj družino sprejme in ji zaupa. Skratka ima občutek, da si ljubezni ne zasluži. Vsi otroci iz takih družin imajo nekaj skupnega – vsi so vedenjsko in čustveno moteni. Pri ženskah se pozneje to kaže v odvisnosti do pretirane navezanosti do partnerja.

Nekatere ženske so izkusile bolj malo skrbnosti in ljubeznivosti. Ko odrastejo, poskušajo to nepotešeno potrebo zadovoljiti tako, da so posebno skrbne do moških, ki pa le v navideznem oziru potrebujejo pomoč. Veliko takih žensk se odloči za specifične poklice, kot so medicinska sestra, svetovalka, terapevtka, socialna delavka ... Privlačijo jih ljudje, ki potrebujejo pomoč. Pogosto zato, da je njim samim bolje in lažje.

Ker niso užile nežne naklonjenosti očeta ali matere, se čustveno odzivajo na moške, ki jih želijo spemeniti. Take ženske privlačijo moški, s katerim lahko še enkrat podoživijo trpljenje iz mladosti. In kot odrasle osebe se večina žensk obnaša tako, da ljubezen, pozornost in priznanje, resnično štejejo samo takrat, kadar jih lahko izvabijo iz moškega, ki jim tega ni pripravljen dati, ker je zaposlen z drugimi problemi in se zanima za druge stvari (šport, hobiji, prijatelji ...).

Nekaterim ženskam skoraj nič ni pretežko, če le s tem ustreže svojemu moškemu. S tem delajo ženske največjo napako, saj menijo,da bodo iz svojega partnerja naredile novo, osebo prikrojeno sebi. Človeka, ki jim bo dal to, kar resnično potrebujejo (mu kupujejo drage obleke, plačujejo drage hobije, jim pustijo, da jih čustveno izkoriščajo ...)...."

Sem se kar zamislila nad sabo. Huuuuum, očitno spet debata za ob "deci" vina.

Več o članku na http://zadovoljna.si/clanek/trend_report/zenske-ki-ljubijo-prevec.html

enigma

Misel dneva

Ker imam trenutno malce preveč časa (odštejmo dejstvo, da delam) in seveda chatam z bratom, mi je v zanimivem pogovoru citiral Seinfelda in sicer:

" female body is a work of art, male body is utilitarian - like a jeep".

Good one, I must say!:)

Popestritev dneva (Liv)

Zate

Danes sem se odločila pisati o fantu oz. moškemu, popolnemu moškemu, ki zase to nikakor ne bi trdil.

Gre se za človeka, ki ga skrivoma opazujem, kot večino ljudi, za človeka, ki je poseben. Poseben meni in skoraj vsakemu. Mislim, da se ne dojema kot posebneža. Ima se za človeka, ki je hvaležen za vso znanje, ki ga poseduje v svojih možganih, ki so skoraj prenasičeni z raznoraznimi mislimi.

Nikoli ne bom pozabila dne, ko sem ga prvič opazila. S svojo takratno punco sta sedela na fotelju pred knjižnico (pišem brez j-ja, saj mi je ravno on pomaga obnoviti pravopis te besede v msn pogovoru, pa se tega najverjetneje niti ne spomni) najine skupne gimnazije. Zavzeto sta se pomenkovala, krilila z rokami v intenzivnem pogovoru, hkrati pa na trenutke globoko pogledala v oči. Čutila sem kako se čutita. Bila sta mi naravnost čudovita in že takrat sem vedela, da je to vse kar si želim v življenju, da bi moj ljubljeni moški gledal mene kot je on njo.

Pogled, ki že hlasta po poljubu.

Bila sta prijetna in zaradi ljubezenske zrelosti, ki sta jo oddajala meni tako tuja in všečna.

Čez nekaj let sva se s fantom malo bolj spoznala in razkrito mi je bilo, da je ta ljubezen končana. Žal mi je bilo, žal tudi zato, ker sem resnično imela upanje v to ljubezen, četudi samo kot zunanji opazovalec.

Res me zanima kako bo čez nekaj let, resnično bi rada videla kakšna partnerja bo imel vsak posameznik. Ali bosta partnerja podobna njima ali ne, kakšna sploh bosta? Hum, I would really like to know that.

Kakorkoli, vrnimo se k temu fantu. Kako bi ga opisala?

Da preidemo najprej na površinski izgled, na skorjo. Mislim, da se tako kot jaz, drži načela mens sana in corpore sano , četudi si predstavljam, da ko bi mu sama to povedala, da bi me nejeverno pogledal in zahteval, da naj si ga še enkrat nazorno ogledam. No, mogoče se motim, saj se trenuto ukvarja s telovadbo (itk, poletje se bliža) in bi se najverjetneje strinjal, da pa je resnično potrebno ohranjati svoje telo, da je v skaldu z ravnovesjem in dobrim počutjem lastne duševnosti. Ja, najverjetneje bi se strinjal.

Osebnost. Kot oseba je super fant, resnično dober po srcu. No, v kolikor ga poznam.

Vsekakor bi rekla, da je kompleksna osebnost, a včasih deluje zelo enostavna. Včasih je skrivnosten in deluje tako asocialen, da si predstavljam, da ima zagotovo še eno življenje, v katerem uporablja svojo drugo osebnost svojih razcepljenih osebnosti in je tam zagotovo divjak in skrajno neumirjen.

Ta osebnost, ki jo poznam, deluje umirjena, kontemplativna. Dojemam ga kot, da celoten čas nekaj razmišlja in da če te informacije, ki mu krožijo po glavi izusti, da ga najverjeneje redkokdo razume. Včasih se celo opraviči, ker misli, da govori zmedene besede.

Veliko govori, še več absorbira. Dobivam občutek, da si vse zapolni in me je kar strah, da bi rekla kaj napačnega, sploh ker redkokdaj poznam pravo mero izustenih besed. Zanimivo, zadje čase mi govorijo, da sem tiha.

Kakorkoli, neverjetno pameten je, a nočem spet pretiravati s tem njegovim atributom, kajti s tem zanemarjam ostale.

Vreden zaupanja. Ko sem se prvič malce resneje pogovarjala z njim, sem začutila, da mu lahko zaupam in od takrat mu. Ne vem, včasih se še sama sebi začudim kako se mu lahko v določenih pogledih razodanem.

Upam, da tole pisarjenje ne deluje kot hvala fantu, ki ga vidim kot kaj več kot prijatelja. Na njegovo veselje ali žalost ( ;) ) ga vidim zgolj kot človeka, ki je v prehodu v moj krog prijateljev (in my circle of trust) in ki ga v določenih pogledih vidim kot svojega mentorja.

Hja, vedno si želim zgolj najboljše…

Če še nisi razbral iz besedila (kar mislim, da skoraj zagotovo si), hvala Miš.

Lep pozdrav