Bil je moški, a hkrati otrok. Potreboval je podporo in zaščito, a hkrati je ravno to bil meni. Znal je ravnati z mano, znal se je pogovarjati z mano, razumel me je.
Če bi dejansko obstajali dve polovici na svetu, ki ju vleče skupaj, ju je v tistem trenutku prilepilo. Pogled dveh, ki se zavedata, da gledata manjkajočo polovico lastne popolnosti je nekaj najlepšega.
Njegov glas, njegov način govorjenja, njegova neverjetna retorika, vse to me je navduševalo in hkrati vleklo v občutenje nečesa vrhunskega. Njegov glas je bil zame tako domač, tako domač, da je bil prepojen z večnostjo.
Če obstaja usoda, naju je takrat dostikrat presenetila z majhnimi drobnimi pozornostmi. Ko sva se prvič poljubila, je tistikrat v letu, prvič zapadel sneg.
Navduševal me je, z njim sem se lahko pogovarjala do neskončnosti neskončnega. Danes ne morem…..pogrešam ga, a želim mu srečo (ta je brez moje prisotnosti).
Potrebuje stanovitnost, ki je z mano ne bi mogel dobiti. Potrebuje ljubezen, ki je večna in ne omahujoča. Potrebuje brezpogojno zaupanje.
Kljub zgoraj naštetemu, dvomim da bo srečen. Hvaležen ji je za vse (in tega je vredna), pa vendar ob njej nazaduje. Lahko bi bil še toliko več, a bo ostal…..tukaj, zdaj.
Preteklost ga vleče nazaj, upira se ji, a težko. Najbolje, da ostane tam kjer je. Najbolje za vse.
Najhuje je, da se zaveda napake iz preteklosti, hoče jo popraviti, a ne more. Tudi jaz je ne morem… in nočem. Želim mu srečo, a te ne bo ob meni.
Še sedaj si ne bi upala skočiti…
Ali s časom mine obžalovanje nestorjenega? Neskoka?
Vedela ne bom nikoli.
Enigma
Ni komentarjev:
Objavite komentar