.....čez čas sva prešla na druge tematike.
Pogovarjala sva se o meni, kot umetniški duši, o osebi, ki ima po njegovem mnenju, "globoke".
S. je sebe definiral kot osebo, ki se noče poglabljati v karkoli, ker mu je življenje prelepo, da bi se ubadal s stvarmi, ki jih tako ali tako ne more spremeniti in nimajo nikakršne importance, no vsaj zanj ne.
Opažam, da dandanes vse več ljudi deluje tako, preprosto se nočejo poglabljati, nočejo biti ciniki lastnega sveta v katerem živijo, lastnega bivanja. Ne morem se odločiti, ali je to dobro ali slabo, tukaj sem v precepu.
Tudi moja sestra deluje po tem sistemu.
Ali ji je v življenju zaradi tega kaj slabše, živi bolje?
Na žalost je dejstvo takšno, da ji v bistvu v življenju prav nič ne manjka. Dejansko živi bolje, ker se nič ne obremenjuje, tematike, ki bi potrebovale kaj miselnega poglabljanja (obstoj, življenje, čustva, smrt, duhovnost, razmišljanja,...) so ji odveč.
S tem nočem nobenega užaliti, ker to ne pomeni, da niso pametni. Žal mi je samo, da zaradi strahu pred nejevoljo, razmišljanja preprosto odrežejo, se ne poglabljajo.
Sprašujem se, čemu mi je tega treba in zakaj še vztrajam pri tem, zakaj se poglabljam, zakaj razmišljam?
Odgovor je sila preprost, če se ne bi, kaj dejansko bi razmišljala, čemu bi živela.
Bi hodila po svetu brez kančka koristnih misli, bi bila samo še ena ovca z očmi televizijskih ekranov, ki slepo gledajo predse, bi obstajala?
Iz tega sledi moja miselnost, ki pravi, da sicer jim je res lepo, živijo bolje, srečneje (človek, ki ne pozna drugega, se ne ubada s tem česar ne pozna in je srečen), ampak, če je to sreča, zame to sreča ni.
Raje trpim pridih trpečega umetnika, kot pa, da moja glava poseduje praznino.
Ni komentarjev:
Objavite komentar