Kot že veste, me je dolgo mučila želja po potovanju, po odkrivanju sveta, po črpanju vsega dobrega kar te lahko zadane na potovanju po neznanem, po vsrkovanju kulture, novih doživljajih in predvsem iskanju same sebe. Letos sem si neznansko želela iti na potovanje po Evropi ali pa preprosto na Irsko ali Škotsko, vendar zaradi določenih razlogov, to potovanje ni uspelo. Nekega dne se jaz kot jaz odločim, da pokličem enega kolega, za katerega sem si mislila, da je edini dovolj nor, da se v trenutku odloči če gre kam ali ne in to celo z mano. Pokličem ga, nakar mi po pričakovanem odgovori, da je takoj za stvar, če mu bodo seveda finance in možnost dopusta dopuščali. Usoda je pripeljala do tega, da se mu je vse izteklo po načrtih in da ga je en prijeten fant povprašal, če tudi on sme iti zraven v želji po odkrivanju sveta…
Moja trenutna nora misel in želja po telefoniranju je pripeljala do tega, da smo sedeli na letalu in potovali v Hurgado. O sami poti in dogodkih ne bi posebej pisala. Če koga zanima, se lahko obrne na blog mazej.net, kjer so opisani naši posamezni izleti po Hurgadi in dogodki, ki smo jih dali skozi.
Trio adijo
Hurgada
Moj dom
Sama bi posebej pisala o mojih notranjih občutjih, ki sem jih doživljala od samega odhoda od doma, torej o plamenu, ki je čakal, da se razvije v ogenj.
Že samo dejstvo, da sem prvič šla sama na potovanje pomeni velike spremembe v meni sami v preteklem letu. Tukaj se vidi tista močna želja po »oditi nekam daleč stran«, kjer lahko naredim obračun sama s seboj in mojimi notranjimi kolobacijami.
Prijateljici Karin in Maša, sta mi pred odhodom rekli, da naj grem in doživim nove stvari, da lahko pozabim in moram reči, da sta imela popolnoma prav. Mašin sms pred samim odhodom je imel predvsem velik vpliv na mojo takratno miselnost in strah pred odhodom. Hvala.
Ko sva z Igorjem plula skozi turkizno Rdeče morje in mi je po glavi odzvanjala pesem Nuše Derenda Modro morje, je odplavilo spomine oz. v tem primeru skomine. Takrat sem vedela, da imam pri sebi razčiščeno in da je del preteklosti potrebno ovreči. Ovrgla sem jo. Končno! Kot mi je rekla moja svakinja Lucija, sem že takrat vedela, da bo pogovor po Egiptu popolnoma brezpredmeten in tako je v nadaljnjem tudi bilo.
Rdeče morje
Ne maram biti zaljubljena in bojim se ljubezni. Kot vedno je razlog v slabih preteklih izkušnjah. Egipt me je v to prisilil in kot bi rekel Luka (Igor in Luka sta bila moja sopotnika), Egipt povezuje in jaz se strinjam. Ko si teden dni »prisiljen« spati z nekom, ga dodobra poznaš in se navežeš nanj, na njegovo toplino, na njegovo rutino. Čutiš se domačega.
Poleg čiščenja lastne notranjosti, so me prevevale čustvene zaznave ob čutenju modernega suženjstva, ki naj to ne bi bilo. Ko tebi in stotim razvejenim bogatim Moskovčanom dan in noč zagoreli in ponižni Egipčani nosijo karkoli ti srce poželi, čistijo za tabo, vsakič ponižno zahtevajo nizko napitnino, ki jo najverjetneje nalagajo na kup za osnovne potrebe njihove družine, se po nekajdnevnem občutku mogočnega (napuh ti kaj kmalu pride v kri) počutiš kot pravi evropski prasec. No verjetno sem bila jaz ena izmed svetlih izjem, ki ima takšno zavedanje o tem. Na žalost.
Kakorkoli že, če pa pogledamo z druge strani je turizem njihov največji in skoraj edini doprinos, ampak je vseeno hudo gledati kako morejo streči na svoji zemlji in le redko uživati na njej.
Šokirana sem bila nad izjavo zelo mladega animatorja, ki je sicer v šali izjavil, da je pripravljen narediti vse za 5 dolarjev.
Na Kairo sem bila pripravljena. Hudo mi je bilo. Sama umazanija in revščina, nikakršni pogoji za življenje, sploh za žensko. Kljub očitni podrejenosti ženskega spola je nekaj mističnega na teh ženskah. Ne vem ali je to samo zaradi tega, ker sem pristaš več zakritega kot odkritega ali ker se čuti ogromna žalost v njihovih očeh, takšna kot v Igorjevih. Sprašujem se ali so srečene, srečne ker ne poznajo drugačnega. Želela bi se pogovarjati z njimi, a je to nemogoče, ker redkokatero sploh vidiš na cesti, kaj šele da bi se dajansko lahko pogovarjala s katero. Zanimivo je dejstvo, da sem celoten Egipt preživela skoraj samo z moškimi, čeprav jih ravno v tem obdobju še posebej nisem prenašala.
Umazanija v Kairu
Sadness
Užalostilo me je neumorno cenkanje prodajalcev spominkov za kakršenkoli drobiž. Saj bi dala vsakomur, pa so bili že tako nadležni, da sem jih imela dovolj. Spet se vprašam kako hudo jim more iti, da turistom, ki kradejo del njihove zgodovine in je sploh ne razumejo, težijo za »fucking« 1 Euro.
Sicer jim to predstavlja hrano in obleko, pa vendar…od nekaterih sem zaznala notranji boj s samim seboj, ko morejo to opravljati kot dnevno delovno rutino zgolj zaradi preživetja. Počutila sem se zelo slabo, ko sem pred enim prodajalcem sama sebi na glas rekla »are you crazy« in me je seveda razumel. Takrat sem se mu tudi iskreno opravičila in mi je bilo res hudo, čeprav cena absolutno ni bila poštena. Kdo bi si mislil, da slovenske turiste štejejo pod višji strandard.
Cenkanje še ni tako hudo, najhuje je, ko male otroke starši prepričajo, da se prikupijo turistom, da jim kaj dajo. Delujejo tako pristno, a kaj kmalu te zapustijo in ne poznajo več, če nisi voljan nekaj dati. Huh, pravi mali igralci.
Na potovanju sem se najbolj našla v dveh sferah, tam sem bila sama s seboj. Ena sfera je bila v morskih globnah, ko sem se potapljala med prečudovitimi, barvitimi koralnimi grebeni, ena pa v puščavskih pustinjah, ker sem se po dolgem času lahko pogovarjala sama s seboj, saj ni bilo nobenih zunanjih dejavnikov, ki bi ta mir preprečevali. Končno sem razumela kako se je počutila junakinja iz knjige Dvoje src, ko je potovala preko puščav Avstralije z domorodci in kaj kmalu razvila telepatski način govorjenja, zaradi čistosti misli in odstotnosti zunanjih motečih dejavnikov. Kaj kmalu sem razumela zakaj nomadi še zmeraj vztrajajo v notranjosti puščav in zavračajo »sodoben« način življenja.
Nekega trenutka smo se mi trije oddaljili od kampa, kjer smo imeli postanek v puščavi. Igor je kot vedno neumorno slikal. Takoj se vidi, da mu trenutki doživljanja pomenijo toliko, da jih najraje shrani za vedno. Luka se je sprehajal in se nikakor ni mogel načuditi kje dejansko stoji in kako ga je pot prinesla tja. Jaz pa sem strmela v daljavo in imela tisti očutek, občutek odprtosti, prostranosti, mogočnosti. Lahko bi tekla in kričala, a sem obstala. Obstala in zrla v daljavo. Doživela sem spokojnost, bil je neprecenljiv dogodek. Prijatelj Jernej mi je rekel, da sem skromna, ker lahko samo stojim in doživljam. On more več, veliko več. Žalostno.
Potapljanje med koralami je presunljivo, saj težko dojameš, da lahko mati narava da takšne lepote. Oko ni navajeno česa takšnega, morda so ravno zato skrite pod gladino morja. Ljudje tako ali tako slej kot prej vse uničijo; nekatere že umirajo zaradi pretoplega morja (vremenske sprmembe). Boli te, ker veš, da si kriv. Kljub vsebu sem bila navdušena nad biodiverziteto. Lepote je polno, samo najti jo moraš. V globinah čutiš tolikšno toplino, da bi jo najraje delil z nekom. V tem trenutku sem si želela poljuba.
Ko sem plula proti Hurgadi, sem doživela najboljši pogovor v tistem tednu. Bilo je kot, da bi čas obstal in bi lahko za večno obstala v tistem trenutku, na tisti jahti.
Nekega večera smo se trio adijo odpravili žurat. Volga vodka nam je pomagala odpraviti še zadnje zadržke in odpreti še zadnje ventile, ki jih roko na srce, ne Igor in ne Luka že tako ali tako nimata. Dekadence je bilo zame čisto dovolj.
Luka je imel tisti dan že hude prebavne motnje, zato sva z Igorjem vsake toliko ostala sama in enkrat me je celo zvabil na popolnoma prazno plesišče. Bilo je tako otroško nagajivo, pa vendar sem se za trenutek počutila kot odrasla ženska, ki pred občinstvom pleše ples, kateremu bo sledila gruča plesalcev na plesišče, midva pa sva imela otvoritvenega. Še zdaj ne vem kaj je bilo v zraku, da sem pristala na ples. Jaz- slon v porcelanasti trgovini. O my God.
The "dance"
Kakorkoli, veliko je bilo takšnih neprecenljivih trenutkov, za katere sem zelo hvaležna in bi jih takoj še enkrat ponovila.
Pa še nekaj besed o »slovenskih hovdretih«, torej poceni moških in ženskah. Če ne bi teh treh omenila, najverjetneje jaz ne bi bila jaz.
Torej govora je o dveh dekletih, ki sta v mojem žargonu »kmečki mici, wannabe mestni«. Tipični dekleti, vzgojeni v normalnih družinah po t.i. pravih načelih, vendar v večni želji po mestnem razuzdaništvu, za katerega menita, da ga pooseblja vsako mestno dekle. Da opišem zunanjost: naravna lepota s cenenimi ličili, se pravi vekami v roza ali beli barvi in črnimi trepalnicami z gubami. Stari 28 let, a izgledajoč 18, s francosko kitko naravne barve las in debelo gumico (katero smo zavrgle že v devetdesetih), majčko z dekoltejem žive barve in najverjetneje pikčastim potiskom. Dekolte je a must! Njihov spodnji del so ponavadi zakrivali minici ali pa kratke hlače jeans izvedbe.
Skoraj vsak moški, ki je prebral zgornje vrstice, mu najverjetneje ni nič jasno in si misli, da so to čisto normalna deketa, nekateri so celo pri stavku »fajn za nategnat«, ženske se pa najverjetnej že prikladno nasmihajo in si mislijo »aha, te so torej bile« in »uboga Vaska«.
Kakorkoli, da ne ostanem pri zunanjosti, moram opisati še obnašanje. Dejansko sta pogovorno bili kar kul in celo izobraženi, kar me je očitno presenetilo, vendar, ko učiteljica fizike svoje noge v natikačih in kratkih hlačah pred vsemi vrže na stekleno mizo, mi je skoraj odvzelo sapo. Gnus, gnus, gnus.
Misliš si, da ti ne more počiti, vendar, ko pa začne ena 28-letnica na najstniški način osvajati z »diskretnimi« trepljaji po nogah in tapčkanju z mešalno paličico za koktejle, te pa mine do življenja. Bruuuuuuuuuuuuh.
Blagor moškemu, ki se tukaj ustavi in reče, da pa te pa res ne bi »nategnil«. Poznam jih malo.
Kakorkoli, tukaj je še druga skrajnost. Moški, fitneserske postave, ki je popolnoma brez obveznosti in za nedoločen čas predstavnik na destinaciji, tukaj v Makadi Bay-ju. Moški, ki brez sramu priznava, da vsak teden naredi še eno črtico na steno, ki je tako ali tako že premajhna za vse črtice in moški, ki nima niti toliko mozga, da bi doumel, da bo žensko najverjetneje to dejstvo popolnoma odbilo, če ji ga le razkrije. No, res je, da obstajajo tudi določene zvezdice, ki bi jih to pritegnilo, saj bi to povezale z dolžino njihovega premoženja oz. v tem primeru revščine. Kakorkoli, spet je bilo žalostno videti to »glupost« določenih ljudi, ko se jim preprosto moreš posmehovati in se sam sebi zdiš slab človek, ker to delaš, a si preprosto ne moreš pomagati. Ko se nasmihaš, so namreč mnenja, da so všečni.
Kakorkoli že, tipične fore »roko bom dal pod tvojo glavo, da te ne bo bolela« in »če si izgubila kartico od sobe, ni problema, saj jo imam jaz in lahko spiš pri meni« odpadejo. Da ne govorim o tem, da je portoroški reševalec iz vode (tipično) in da ni hotel preveriti kje sta Igor in Luka in da me je pustil samo na plaži (kar dejansko niti ni bilo slabo – bolje sama, kot v slabi družbi), pove vse. Prokleti idiot, dobil je svoje. Najverjetnjeje prvič in zadnjič, ga je nekaj tako verbalno zabolelo. Dvomim, da je pri njegovi veleumnosti sploh dojel, ampak ok.
Kakorkoli, določeni ljudje so res…
Za pripovedovati bi bilo še mnogo, nikoli ne bom mogla opisati vsega doživetega. Egipt mora doživeti vsak sam!
Zanimivo pri vsem tem je, da si bom najbolj zapolnila sledeče dogodke:
1. Mogočnost piramid, za katere še sedaj ne morem verjeti, da jih je naredil človek.
Piramida
2. Pogled in stavek: »kako si pa danes luškana«. Takrat se je prelomilo, I saw that.
3. Lukata v iskanju wc-ja čisto povsod in igranju računalniških igric na wc-ju.
4. Skupno branje knjige.
5. Jokanje ob ogledu filma, ko je prišlo do radiokaktivnih obolenj na podmornici.
6. Stativa pred posteljo.
7. All inclusive in »srat morem«J
8. Smejanja do onemoglosti in »the slike« Lukata, ki je čisto privat narave.
9. ∞
Bilo je neverjetno in prvega ne pozabiš nikoli.
